Avtorji predstave Aljoša Ternovšek, Sebastijan Horvat, Matjaž Latin in Andreja Kopač so se posvetili zadnji in ključni identitetni točki Maribora, Tovarni avtomobilov in motorjev Maribor – TAM. O razlogih nastanka predstave, propadu TAM-a in še marsičem sva se pogovarjala z Aljošem.
Leta 2007 je minilo 60 let od ustanovnega akta za zagon Tamove proizvodnje, predstava Was ist Maribor? je ugledala luč sveta 5 let zatem. Pet let, v katerih je Slovenija iz gospodarske konjunkture prešla v gospodarsko recesijo. Je čas postavitve predstave naključje? Kako je prišlo do same ideje in nastanka predstave?
Ne, čas predstave ni naključje, definitivno. Avtorji smo se za predstavo odločili iz več razlogov. Prvič, Maribor je evropska prestolnica kulture in smo pač iskali neko temo. Ustavili smo se pri zadnji identitetni točki Maribora kot mesta. Maribor je bil industrijsko mesto in, ko se je v začetku 90. Slovenija osamosvojila in je vsa industrija propadla, tudi v Mariboru, je mesto propadlo tako finančno kot moralno, in od takrat dalje se Maribor ni pobral oziroma nima identitete kakršnega koli mesta. To je bila prva stvar, na katero smo pomislili. TAM kot tak je pa simbol Maribora oziroma simbol mariborske industrije. Torej je bil razlog tudi ta. Zato smo se odločili za TAM. Potem je pa še več manjših razlogov, do katerih nas je pripeljalo raziskovalno delo. TAM je bil na nek način poskusni zajček neoliberalističnega plenjenja in od takrat naprej se to dogaja po vseh firmah v Sloveniji, še danes povsem enako. Dodatni razlog pa je še, propad delavstva, ki ga danes v bistvu ni več oziroma je absolutno podcenjeno in necenjeno, delavci so v veliki večini brez pravic, delajo za mizerne plače. Nobenega spoštovanja ni več.
Kako je zasnovana predstava? S primarne perspektive Tamovk in Tamovcev?
Ne, predstava ni le s primarne perspektive delavk in delavcev. Nastopajo štirje delavci. Vsak ima svoj govor, povedo eno od svojih zgodb v času, ko so delali v TAM-u. Sicer pa je to dokumentarna predstava, ki je razdeljena na dva dela. V prvem delu je predstavljena zgodovina tovarne od leta 1941, ko je Hitler začel graditi tovarno in pa do leta 1990, ko je TAM bil še celota. Po letu 1990 se TAM razdeli na dvanajst hčerinskih firm in potem se začnejo vse malverzacije, kraje, denarni tokovi, čudni direktorji in tako naprej. V drugem delu pa so intervjuji z bivšimi direktorji, bivšimi delavci, takratnimi ministri o razlogih, zakaj je TAM propadel, kam je šel denar, podkupnine in tako dalje. Angažirali smo dva raziskovalna novinarja, Almo Sedlar in Vasjo Jagerja, ki sta raziskovala ozadje zgodbe. V predstavi ne komentiramo, samo podajamo dejstva, kar je več kot dovolj, ker je jasno popolnoma vse. Smo umetniki in smo uporabili svoje orodje za osveščanje ljudi in Was ist Maribor? je eno izmed orodij, kjer smo pač pokazali, kako to funkcionira. Nekateri ljudje so hodili s predstave s solzami, drugi besni kot risi.
Naslov predstave je v nemščini? Kako to? Gre le za povezavo z obdobjem, v katerem je tovarna nastala ali morda tudi povezava z vplivom Nemčije v današnji Evropski uniji?
In eno in drugo. Maribor je na nek način nemško mesto. Tisti, ki so v Mariboru nekaj naredili, so bili Čehi in Nemci. Če pa preidemo na današnji čas, je pa seveda vpliv Nemčije zelo močan. Zato smo se pač odločili, da bo naslov v nemščini, pa tudi zato, da vsi vprašajo, zakaj pa v nemščini.
Misliš, da bi razvoj Maribora potekal drugače, če bi TAM začasno rešili in bi obstajal še nekaj let, potem pa bi v preteklem desetletju omagal, kot se je to zgodilo s številnimi drugimi podjetji, recimo z murskosoboško Muro?
Da bo TAM propadel, se niso odločili leta 1996, odločili so se že prej. Že takrat, ko je Drnovšek odstavil takratnega gospodarskega ministra Tajnikarja. Takrat je padla odločitev, da se TAM ne bo rešil. Tajnikar se je zelo trudil rešiti TAM, ampak je bil takrat član ZLSD, današnje SD. Šlo je za politično prevlado. Če bi Tajnikar takrat rešil TAM, po številnih informacijah bi bilo mogoče, sicer TAM ne bi obstajal v takšni obliki, kot je bil, ne bi imel devet oziroma deset tisoč zaposlenih, bi lahko funkcioniral. Takšne so bile ocene ekonomistov takrat, z okoli tri do štiri tisoč zaposlenimi, in ne bi imel tako široke proizvodnje, kot jo je imel. Če bi Tajnikar rešil TAM, bi ZLSD imela glasove celotne vzhodne Slovenije še dolgo časa. Ena izmed teorij je tudi, da je bilo potrebno uničiti gnezdo socializma, kar je Maribor kot industrijsko mesto bil. To jim je vrhunsko uspelo. Maribor je bilo delavsko mesto, ki je danes povsem desničarsko, že nekaj časa je na oblasti desnica. Če povzamem, vrh države je ustvaril idealne razmere za šakale in hiene, da so s TAM-om naredili to, kar so naredili. Za to do danes ni še nihče odgovarjal in mislim, da tudi nikoli ne bo. Stečaj TAM-a pa še danes ni končan.
Omenil si, da v predstavi nastopajo štirje delavci, štiri življenjske zgodbe. Bi kakšno izmed teh izpostavil? Pri raziskovanju ste nedvomno naleteli še na mnoge druge.
Ne vem, težko je kaj izpostaviti. Ogromno stvari je. TAM je bil država v državi. V TAM-u je delalo po enih podatkih 9.500, po drugih podatkih 12.000 ljudi, skupaj s kooperanti 25.000 tisoč. Če razumeš, da so bile od tega odvisne družine, je bilo okoli 100.000 ljudi, ki je bilo odvisnih od TAM-a. TAM je gradil stanovanja za svoje delavce, imel je počitniške domove, od hribov do jadranske obale, imel je svojo ambulanto, svojo gasilsko enoto, svojo vojaško enoto, skladišče streliva, svoj bazen, svojo občinsko enoto, parke, kuhinjo. V bistvu je bil na nek način samozadosten. Zato je teh zgodb ogromno, tudi take npr., da so ljudje končali na psihiatriji, ker so izgubili delo, eni so delali samomore. TAM je bil več kot firma. Mariborčani, tisti, ki so delali v TAM-u, so bili ponosni, da delajo v njem. To so bili čisto drugačni časi. Ljudje so se povsem identificirali s firmo, v kateri so delali in zato so te tragedije bile toliko večje, ker so zgubili identifikacijski moment, njim se je življenje čisto sesulo. Ne zdi se mi smiselno izpostavljat kakšno posamezno usodo. Ti štirje delavci, ki nastopajo v predstavi, so bili pač pripravljeni spregovoriti o svojem odnosu do te firme, o svojem življenju. Dosti drugih tega ni želelo, niso se bili pripravljeni javno izpostavit. Na začetku jih je bilo dvajset, potem deset, na koncu jih je ostalo šest in potem sta se še dva zadnji trenutek premislila. Ampak za to predstavo so štirje čisto dovolj.
Že omenjena letnica 2007 je tudi čas, ko je bil Maribor skupaj s partnerskimi mesti imenovan za Evropsko prestolnico kulture 2012 (EPK). Kako se po tvojih opažanjih (kot obiskovalec in sooustvarjalec) Mariborčanke in Mariborčani identificirajo s festivalom?
Maribor je zelo specifično mesto. Vsaka novost je v Mariboru zelo težko sprejeta in se v bistvu zelo rado govori o stvareh slabo. Od kar sem prišel v Ljubljano pred dvajsetimi leti, leta 1991 na študij, sem imel priložnost opazovati mesto od zunaj. Vem, kakšno je bilo mesto do 1991, in kakšno je potem postajalo in postalo, in definitivno je Maribor po 20. letih zaživel. Meni lahko kdorkoli reče karkoli, ampak dejstvo je, da sploh sedaj, od pomladi, je mesto res zaživelo. Turistov v Mariboru ni bilo še nikoli toliko, kot jih je letos. Prireditev je res ogromno, za vsakega se najde nekaj. Res pa je, da je bil v Mariboru od nekdaj problem, če je potrebno plačati, če je vstopnina, dokler je zastonj, je super. Upam, da se bo dogajanje obdržalo tudi po letu 2012.
Nekatera pretekla mesta z nazivom EPK so le-tega najbolj izkoristila šele po koncu uradnega naziva, npr. za trajno preobrazbo mest, za njihovo trajno kulturno oživitev.
Ja, seveda. Na nek način ima Maribor potencial. Problem pa je, ker mesto nima denarja. Mesto daje minorne, ampak res minorne vsote za kulturo. Recimo letos mesto ni dalo niti centa za neinstitucionalno kulturo. O. K., eni pravijo, da je to zaradi EPK-ja, ampak to ni prav. EPK je nekaj, to je en projekt, ampak zaradi tega projekta ne moreš uničiti vse neinstitucionalne kulture v mestu. Ne vem, kakšne bodo posledice EPK-ja, upam, da bodo dolgotrajne, če ne drugega je to priložnost, če sva se že začela pogovarjati o identiteti, da Maribor dobi novo identiteto.
Omenil si reakcije gledalcev. Misliš, da bodo v Ljubljani kaj drugačne?
Definitivno. V Mariboru je bilo na predstavi ogromno bivših delavcev, ki imajo do vsega skupaj poseben odnos, pač so bili na nek način vpleteni v to. Tega tu na tak način ne bo. Me zanima, kako bodo reagirali, definitivno me zelo zanima. A stvar je taka, ko se to razkrije, ko se to vidi na platnu, se lahko reče »saj sem to vedel, da se tako dogaja«, ampak mi operiramo tudi z imeni, priimki in vsotami.
Kje bo predstava naprej gostovala? Za tiste, ki jo bodo zamudili na otvoritvi festivala.
Po moje nikjer. Predstava je bila mišljena prvotno le za EPK in potem se je slučajno zgodilo, da je bila ekipa Mladih levov navdušena nad njo in so pač rekli, da morate otvoritvi Mlade leve, ker so pač letos družbeno angažirani oziroma precej politični. So že iskali domačo predstavo, ki bi bila angažirana in je ni bilo, in so rekli to je to in so nas povabili. Je pa kar zahtevno vso ekipo skupaj zbrat. Nastopa šestdeset ljudi, pevski zbor, godba na pihala, balerina, voditelja, kamion itd. Zbrati vse skupaj se še da, ampak precej stane. Če nas povabijo še na kakšen festival z največjim veselje, ampak plana pa nimamo. Že to nam je bonus!
Prvi avtomobil, ki so ga naredili v TAM-u, je bilo tovorno vozilo Pionir. Letos na Mladih levih gostuje srbska skupina s skoraj identičnem imenom Pionir 10. Prideš na koncert?
Ja, zakaj pa ne. Če bom le imel čas, pridem.
Besedilo objavljamo v sodelovanju s festivalom Mladi levi in je objavljeno v Areni, festivalskem časopisu Mladih levov.
***
Arena je časopis festivala Mladi levi že od leta 2002, vendar je vsako leto drugačen, svež, z močnim avtorskim pečatom vsakokratnih ustvarjalcev. Areno ustvarjajo mladi pisci, ki jih zanima reflektiranje sodobne umetnosti skozi kritiške oči in ki se želijo preizkusiti v urednikovanju, ustvarjalnem pisanju in oblikovanju. Pisci imajo na Mladih levih priložnost spremljati zgoščen prikaz sodobne uprizoritvene umetnosti z vsega sveta, znotraj Arene pa orisujejo in najavljajo festivalsko dogajanje ter tako festivalu nudijo zrcalo in beležijo mladolevovski odtis v času in prostoru.
Povezave:
Arena št. 1 (pdf)
Arena št. 2 (pdf)
Arena št. 3 (pdf)