Ne vem, zakaj, a ko mi je Bor Ravbar (hvala) predal bralno štafeto, sem začutila rahel takojšnji pritisk. Tako sem morda že preveč perfekcionistično iskala ter iskala, v nekem trenutku že skoraj obupala, a še vedno iskala. V tem začaranem krogu sem našla dramo Evalda Flisarja Nora Nora, ki je takoj dobila mojo pozornost. Morda ravno zato, ker so liki v tem dramskem tekstu ujeti v iskanju najboljšega načina preživetja, tako kot sem bila v tistem stresnem trenutku tudi sama.
V drami se pojavita dva para, živeča v istem stanovanju, v zelo podobnem odnosu, ne da bi vedela drug za drugega. V upanju, da življenje ne bo posnemalo umetnosti, si sama izbereta imeni Nora in Torvald. Problem puščanja svobode, prilagajanja, dojemanja drug drugega, ki ga imata istoimenska lika v Ibsenovi drami, je postal stalnica v današnjih odnosih. Zato je verjetno v vsaki ženski v žensko-moškem odnosu nekaj Nore in v vsakem moškem nekaj Torvalda. Pa to res ne velja zgolj za žensko-moški odnos ... Oba para v Flisarjevi drami sta v odnosu, ki nikomur od partnerjev ne ustreza. Pri svojih devetnajstih letih res še nisem izkusila, kako je biti z neko osebo več let, a vendar vem, da je med navezanostjo in privezanostjo zelo tanka meja. Privezanost se zame zgodi takrat, ko sta individualca skupaj samo še zato, ker možnosti razhoda in posledično samostojnega življenja sploh ne zaznata oziroma je ne želita videti in trmoglavo vztrajata. Velikokrat smo razlog za vztrajanje verjetno mi, otroci, ali pa morda skupno podjetje, seveda pa ne izključujem preprostega uživanja v nenehnih prepirih in v dokazovanju svojega prav. "Krivci" za vztrajanje so verjetno tudi udobje, gotovost, domačnost in navada. Kdo bi vedel.
NORA 1: Jaz sem sama.
NORA 2: Jaz tudi. Trenutno.
NORA 1: In kako se počutite?
NORA 2: Kot da bi raje imela ob sebi moškega.
NORA 1: Tudi za ceno ponižanja?
NORA 2: Skoraj.
In ti štirje liki so med sabo na nek sicer ne ravno tipičen partnerski odnos privezani. V prvem prizoru spoznamo Noro 1 in Torvalda 1 med njunim prvim stikom. Preskok iz te strastne, igrive, razigrane situacije v drugi prizor, kjer spoznamo par 2, je velikanski, saj preidemo v situacijo verjetno že nekaj let poročenega para. Oba para se znajdeta v podobnih situacijah, ki so splošno prepoznavne, a hkrati absurdne. Poznate par, ki se med prepirom ustreli z gledališko pištolo?? Iskanje najboljšega načina preživetja jih pripelje celo do iskanja paralel, vzporednih življenj, kjer morda njihov odnos, vendar uspešen, živita druga Nora in Torvald. (V Flisarjevi drami Tristan in Izolda Tristan pravi, da so v vsakem zakonu štirje: mož in žena ter imaginarna moški in ženska, s katerima bi mož in žena rada živela.) Priča smo celo menjavi partnerja znotraj vzporednih parov, v upanju, da sta to "imaginarna" partnerja, a resničnost žal ostane resničnost. Opozori nas na to, da problem morda ni v naših partnerjih, ampak v naši izbiri, saj ostaja vzorec ljudi, ki si jih izbiramo, enak.
Boj med spoloma je kontinuiran, liki istega spola pa so med sabo sočutni, saj jih morijo iste tegobe (npr. Nora 1 in Nora 2). Nora: "Krive smo same, ker se zaljubimo – ne v tisto, kar moški so, ampak v tisto, kar bi radi postali."
Avtor drame ima neverjeten jezikovni instinkt, kombinira različna jezikovna sredstva, s čimer doseže večpomensko sporočilnost. Drama je napisana v načeloma precej preprostem jeziku, zato sem se lahko v določene situacije res vživela. Približa se sodobnemu človeku. Tekst, ki ga vidim tudi kot zanimiv filmski scenarij, je za igralce verjetno kar zalogaj. Dialog je namreč neizprosen, živahen, dinamičen, igra je nabita z replikami in hitrimi odzivi nanje. Partnerji se pogovarjajo v metaforah, igrajo besedne igre, so sarkastični, ironični in čustveno manipulativni.
Dramo bi priporočila vsakomur, ki si želi malce »reality checka«, začinjenega z ironijo in podanega s komiko. Ob koncu branja mi je na pamet prišla misel dobrega prijatelja, ki pravi, da je sovraštvo pravzaprav ljubezen. Ne morem oporekati.
Štafeto bi predala Mojki Končar, Filipu Štepcu in Diani Kolenc.
Povezava: Nora Nora