Mož in žena srednjih let, v predsobi svojega doma, enkrat zvečer. Ona: »Cigarete, zdravila, zlato, devize, potni list, konzerve, ključi.« V daljavi se sliši hrup. Jasno postane, da jima grozi nevarnost in da žena našteva predmete, ki jih nameravata odnesti s seboj v zaklonišče. Nekateri so dragoceni, drugi imajo zgolj praktično vrednost – kot nogavice. Ponavljajoče, odsekano naštevanje stvari, ki se ob prvih nekaj omembah zdijo še pomembne in ključne za življenje. Vsakič znova pa postajajo precej banalne in vse prej kot bistvenega pomena za življenje.
Zakaj se zatakne ravno pri nogavicah? Pardon, za nastali konflikt pomembna informacija: belih. Žena ne more preko sebe in hkrati barve nogavic niti v situaciji, ko ji preti smrtna nevarnost. »Črne lahko obuješ tako na telovadne copate kot tudi na čevlje. Belih ne moreš. Bele so tako socialne, da je groza. Črne vzemi.«
Očitno je, da se eden manj kot drugi zavedata resnosti situacije, v kateri sta. Na misel mi pride pregovor Omnia mea mecum porto. To naj bi izrekel nek sodnik, ki je bil primoran zapustiti domače mesto, ob tem pa s seboj ni vzel nič svojega premoženja. Ko so ga po tem vprašali someščani, jim je odgovoril, da ima vse, kar potrebuje in je njegovo, vedno s seboj. S tem je mislil na svoje značajske poteze in modrost – v nasprotju z materialno lastnino. Časi so se od stoletij pred Kristusom konkretno spremenili. Materialna lastnina je dandanes izpodrinila relevantnost tega, kar nosimo v sebi. Bogastvo se meri s tem, koliko in kaj imamo. Biti bogat je enako imeti fizične dobrine.
Pri tej devet strani kratki drami, ki je bila realizirana kot zvočna miniatura, je pomemben ritem replik. Je neko tiktakanje ure, odštevanje, ki ga pravzaprav ni. Sama sem med branjem postala rahlo živčna. Dajta že, no. Pojdita, zbežita! Koga brigajo nogavice. Kaj šele njihova barva. Je to bolj pomembno od življenja? Nogavice so enako življenje.
Tema je brezčasna, a še nikoli toliko aktualna kot v preteklem desetletju. Začela sem si postavljati vprašanja, kaj bi pravzaprav sama storila v podobnem primeru. Kaj bi odnesla s seboj? Potni list? Brez njega si dandanes ujet v državi ali, še huje, ne obstajaš. Za nas, privilegirane Evropejce, prebivalce EU, je to povsem nepredstavljivo. Vprašanje, ki si ga, če seveda imajo čas, vsakodnevno zastavlja na tisoče ljudi, ki bežijo na varno z vojnih območij in za seboj puščajo svoje imetje, spomine in navsezadnje življenje.
Hvala Anuši Petr za še eno spodbudo. Štafeto predajam Jani Nunčič. Upam, da ti bo pisanje šlo zlahka od rok kot object theatre in lutke.
Povezava: Nogavice