danes sem sanjala, da sem kraljica
da sem kraljica in živim v gradu

V drami to jabolko, zlato je v fokusu ženska. Kraljica. Kurba.

/…/ kaj sem raje, če se mam za odločit, nuna al kurba
kurba, v vsaki sekundi dneva

Predvsem pa – človek. Človeško bitje z napakami, strahovi, fantazijami, iluzijami, potrebami in željami. In ravno to zadnje – želja – je ključni pojem te drame, te erotične drame o ženski seksualnosti, pisane in povedane z ženske perspektive.

Ženska seksualnost je bila v zgodovini, in je žal tudi še danes, najpogosteje prikazana skozi moški pogled, ki jo izkrivlja glede na svoje želje, strahove in potrebe. Ta izkrivljeni pogled jo prepogosto označi za sramotno, abnormalno, grešno, pri tem pa žensko in njeno telo predstavlja kot že samo po sebi seksualizirano (saj jo gleda z vidika lastnega poželenja). To žensko spreminja v Drugo, tuje, neznano, odklonilno v nasprotju z moškim spolom, ki je viden kot »normalno stanje«, kot »standard«. Takšne poglede seveda zlahka najdemo tudi v dramatiki, kjer večinoma (zgodovinsko, pa tudi še danes) prevladujejo moški avtorji.

Od trenutka, ko naj bi Eva, prva ženska, ugriznila v tisto prvo jabolko (jabolko spoznanja, prepovedani sadež, elementarni simbol poželenja), je ženska spolnost videna kot inherentna lastnost ženske, hkrati pa kot nekaj umazanega, nevarnega in potencialno destruktivnega. Tovrstni moški pogled že žensko telo samo seksualizira do te mere, da ne more obstajati kot nevtralno, v svojem naravnem stanju, saj postane zgolj objekt spolnega poželenja, ki ga je potrebno skrivati in se ga sramovati, s čimer žensko prikaže kot pasivni receptor moške seksualnosti – kar pa seveda nima nikakršne povezave z realnostjo.

to jabolko, zlato to paradigmo obrne na glavo.

/…/ predstavljam si, da bo voda sprala vse sranje, ki se je nabralo s cajtom, ki se je nabralo skozi stoletja namakanja v manipulacijah in lažeh, da spira iz mene vse misli o tem, da je telo umazano, grešno, da je užitek stvar slabosti, da je želja po dotiku nizkotna, manjvredna, da je mesenost dotik pekla, ko je pa ravno obratno, ko je pa dotik božjega

Odpira svet ženske seksualnosti, kakršne si nismo vajeni zamišljati – ki je ženskam intimno poznan, a ga le redko vidimo v literaturi ali gledališču. Razgalja ne le žensko poželenje po moškem, ampak tudi žensko poželenje po ženski, sicer tako pogosto izbrisano ali fetišizirano. Izbrisuje moški pogled in žensko seksualnost prikazuje iskreno, udarno, brezkompromisno. Brez umetno postavljenih omejitev in priučenih sramežljivosti. Pokaže jo takšno, kot je, ali kot bi lahko bila, če bi si jo upale osvoboditi.

kraljica sem
hodim po tem krasnem gradu, polnem slik in tapiserij, služinčad spremlja vsak moj premik, vsak moj dih
kraljica sem in lahko si izberem kogarkoli od svojih podanikov za fukat
stojijo v špalirju
služabnice, služabniki
en bolj fukabilen od drugega

V kontrast moškemu pogledu, s katerim je naša kultura prepojena, drama vzpostavlja neke vrste polje ženskega pogleda:

ki si besedo »kurba« jemlje nazaj in jo iz žaljivke spreminja v nevtralni opis, celo v znak avtonomije,

ki mladega, prijetnega župnika (ki mu protagonistke izpovedujejo svoje tako imenovane grehe) imenuje

mlado frišno meso

ki sanjari o

najlepšem tiču na svetu

kjer moški odigrajo zgolj stransko vlogo v življenju protagonistk,

moj mož je kralj in je zdoma, je odšel v vojno ali kamor že možje kralji odhajajo

kjer »pastirica«

ena seksi kombinežca, pa jebozoven modrc, pa kaki izzivalni štrumpantli

ni za moškega, ampak za žensko, zase,

da se boš počutila še bolj lepo in še bolj zapeljivo in da boš še bolj samozavestna

kjer ženske občudujejo in ljubkujejo svoje telo brez zadržkov, zaradi sebe, za nikogar drugega …

se potopim v morje, da odplakne z mene vso to nesnago, da začutim svoje lepo telo
/…/ svoje lepo popolno telo, grem z roko čez svoje mehke joške
/…/ nič erotičnega ni v tem, nobenega vzburjenja, samo prijetno drsenje prstov po mehkobi kože

Med seboj se v drami prepletajo zgodbe treh žensk: Vesne, Žive in Mire – študentke, zaposlene žene in starejše vdove, arhetipov mladenke, matere in starke, v različnih obdobjih življenja, ki jih povezuje njihova želja, osvobojena seksualnost, izpovedi mlademu fukabilnemu župniku … ter njihova pomočnica, prijateljica in ljubimka, Sanja, morda en lik – morda trije različni, morda notranji glas naših protagonistk, morda fantazija, morda realna ženska, morda točno tisto, kar v življenju potrebujejo, angelček ali pa hudiček na njihovih ramah.

V vsakdanjosti, kjer se njihova življenja preigravajo, si te ženske vzamejo prostor za svojo mesenost in kljub globokim dilemam uveljavljajo svojo voljo, brez kompromisov. Njihovi glasovi se dopolnjujejo in prelivajo eden v drugega, brez velike začetnice in končnega ločila, predvsem pa brez moraliziranja in obsojanja. Poetičnost jezika postavlja kontrapunkt drzni vsebini, in globoka tematika odpira vprašanja, s katerimi se bosta bralka in bralec morala soočiti, ni pa nujno, da bosta našla odgovore nanje.

v meni je morje žalosti
taka sem

Zahvaljujem se Heleni Šukljan za predano štafeto branja. Sama jo predajam Niku Žnidaršiču, Brini Jenček in Umi Hajsinger; ker me zanima, kako bodo razmišljali.

Povezava: to jabolko, zlato