Najprej bi se rada zahvalila Urški za predajo štafete!
Pri dramski igri se trenutno ukvarjamo z Ivanom Cankarjem. Med branjem njegovih dramskih tekstov smo se veliko pogovarjali o njegovem slogu pisanja, o izjemnih likih, o odličnem podajanju zgodbe in zakaj je še danes aktualen in neskončno uprizarjan. Mentor Sebastijan Horvat je vse okužil z navdušenjem nad, po mnenju mnogih, najboljšim slovenskim dramatikom - spreobrnil je celo tiste, ki se jim je Cankar v srednji šoli upiral. Ker se že drug semester ukvarjamo z velikanoma dramatike (v prejšnjem s Shakespearom), sem bila zelo vesela, da lahko prebiram sodobno slovensko dramatiko. Ob tem sem se veliko spraševala, kaj pravzaprav naredi dramo dobro? Katere drame na seznamu portala SiGledal bodo brane stoletje kasneje?
Ob pregledovanju dram sem se ustavila pri Nebojši Pop-Tasiću. Prebrala sem nekaj njegovih dramskih besedil in se naposled odločila, da v branje priporočim Nižino neba, čeprav bi lahko priporočila vsa njegova besedila.
Že v uvodnem spevu me je njegov čudovito poetični slog pisanja popolnoma prevzel:
“To, kar bom pel, nikoli ne bo zvenelo
v zvenu veselja široko odprtega grla.
Pomoči ne rabim od Muz, njih šumečih glasov.
Kar pojem, se nerado poje, raje bi molčal.
Če bi bilo mogoče, molitev bi pel tiho,
za tišino, brezglasje, kakor
da ničesar in nikogar ne bi bilo,
kakor da se nič ne bi bilo zgodilo.”
V svoji sodobni drami se je avtor ukvarjal z junaki klasične grške mitologije. Pop-Tasić dramo otvori s teogonijo, kjer vsak igralec opeva zgodbo boga. V teh pesmih ostaja zvest Ovidijevim Metamorfozam.
V istem dramskem prostoru so se znašli bogovi Olimpa - poročeni pari, njihovi ljubimci in nezakonski otroci. Med seboj se strinjajo in si nasprotujejo, se ljubijo in sovražijo. Zgodbe klasične mitologije je med seboj prepletel - v usode Inaha, Io, Niobe in drugih, tako posegajo vsi bogovi, so aktivno občinstvo, ljudje pa so igralci. Avtor mojstrsko prepleta dramsko in postdramsko, tragično in komično, ločnica med temi ni jasna. Za bogove je vse igra, ob tem so izjemno kruti, vendar ta krutost kmalu preraste v resničnost. Čeprav drama temelji na Ovidijevih metamorfozah, jim tudi nasprotuje.
Ob branju drame sem se veliko spraševala o odnosu med spoloma in položajem žensk znotraj drame. Zevs brez sramu in s ponosom govori o svojih krutih dejanjih, o svojem ravnanju z ženskami. Igralec ga v pesmi predstavi z naslednjimi besedami:
“Svojega očeta sem pobil,
svojo sestro sem posilil,
potem pa sestrično,
in še eno, in potem
veliko žensk človeškega rodu.
Že iz mitologije je znan kot bog, ki se je preobrazil v različne oblike (zlato dež, labod, bik) zgolj zato, da bi spolno občeval z lepimi smrtnicami. V tej drami pa svoja dejanja s ponosom poimenuje posilstva. Še več, ženske ga prosijo, naj jih posili. V ospredje pride zakon med Zevsom in Hero. Avtor se dobro preizprašuje, kakšen je njen položaj v tem razmerju. Z menoj so ostale naslednje Herine besede:
“In jaz naj bi boginjo Hero pela?
Hero kravjeoko, kraljico Neba?
Zaščitnico žensk, čuvarko zakona?
Kravo, ne kraljico, in žensko neumno!
Koga naj ščitim, če sebe ne morem
ne svojega zakona zaščititi?
V moji postelji ležijo priležnice
mojega moža. Njihovi pankrti se
gostijo v moji hiši in kličejo – 'oče'
velikega Zevsa. Oh, velik je, velik,
res je največji, lažnivec, prevarant,
prešuštnik, krivokletnik, lomilec
neumnega ženskega srca. To, da smo
neumne, je sveta resnica, a ni dokaz
njegove veličine. Prej naše majhnosti,
krhkosti in vere, da vse to sranje
nek smisel ima. A sranje je sranje,
in še enkrat sranje! Drugače se
povedati ne da. Sranje na nebu in
sranje na Zemlji. Kjerkoli je bog,
tam je tudi človek, in kjer sta oba
tam sranje vlada.”
Avtor s tem dramskim besedilom dokazuje, da lahko klasično predlogo aktualiziramo. Vprašanja, ki si jih postavlja, in problemi, ki jih izpostavlja, so brezčasni in prisotni v vsaki družbi v vsakem obdobju. Čeprav so bogovi v svojih dejanjih že skoraj groteskni, so v jedru njihovi problemi in odzivi nanje čisto človeški.
Štafeto predajam Timoteju Novakoviću, saj me vedno znova navduši s svojim razmišljanjem o dramatiki in gledališču in je kritičen do vsega, kar prebere in vidi. Neskončno cenim, kako vsa moja razmišljanja o gledališču preizprašuje, postavi na glavo in zaradi tega na stvari pogledam tudi z drugih zornih kotov.
Štafeto predajam tudi Filipu Mramorju, ker je na začetku svoje poti na Akademiji. Zelo dobro in zanimivo razmišlja o gledališču in bom z veseljem prebrala njegovo priporočilo.
Povezava: Nebojša Pop-Tasić: Nižina neba