Čeprav me moje žanrske in slogovne preference pri branju dramskih besedil po navadi zapeljejo v precej drugačne vode, je besedilo Pod snegom avtorice Saše Pavček na nek poseben način takoj pritegnilo mojo pozornost; izpustilo pa je ni vse do zadnje replike, ki se mi je usedla nekam globoko v drobovje in me, tako vsaj sumim, najbrž še lep čas ne bo nehala preganjati. Avtorici s pomočjo likov in dramske situacije že na začetku uspe vzpostaviti zelo specifično poetično atmosfero, ki v nekakšnem sanjavem ritmu narekuje izredno učinkovito in mojstrsko postopno podajanje informacij o dogajanju. To dogajanje ves čas lebdi v nekem vmesnem prostoru, ki se spretno izmika vklenitvi v kakršno koli konkretno resničnost – a ravno to je tista čarobna neotipljivost, ki dramo dela tako zelo resnično.
Ker sem štafeto prejela iz rok svojega nekdanjega urednika pri portalu Koridor – križišča umetnosti, jo ohranjam “v družini” in jo predajam svoji nekdanji sourednici odrske redakcije Ajdi Bračič.
Povezava: Saša Pavček: Pod snegom