Režiser Jaka Andrej Vojevec je v sezoni 2011/12 na celjski oder zelo uspešno postavil otroško klasiko Pikica in Tonček, tokrat pa bo na oder SLG Celje postavil edino farso Neila Simona Govorice. Jaka Andrej Vojevec je gotovo eden uspešnejših režiserjev svoje generacije – že dvakrat je prejel nagrado na Dnevih komedije, na letošnjem festivalu Borštnikovo srečanje pa sta se uvrstili kar dve njegovi predstavi.

Kako to, da si se po študiju angleščine in primerjalne književnosti na FF odločil še za študij gledališke režije?

Na FF sem se prvič resneje srečal z gledališčem. Na primerjalni književnosti smo imeli v prvem letniku predavanja iz teorije drame pri prof. Kralju in iz antične grške drame pri prof. Vrečku, ki je študiral tudi igro, tako da je bil res sijajen predavatelj. O antični grški dramatiki je znal predavati z nekim posebnim žarom. Spomnim se, da so nam bila v prvem letniku skoraj vsem najljubša ravno njegova predavanja. Poleg tega smo imeli študenti primerjalne prost vstop v ljubljansko Dramo in bila nas je družba kakih 5–6 študentov, ki smo začeli redno hoditi na predstave. Tako sem se začel prvič resneje teoretično in gledalsko ukvarjati z gledališčem in sem ugotovil, da je to neki čisto poseben svet. Potem sem začel hoditi tudi na razne delavnice in izobraževanja, npr. Maskin seminar za scenske umetnosti. Na FF sem se tudi pridružil gledališki skupini študentov hispanistike z imenom Hiperclorhidria. To so bile moje prve režijske izkušnje. In tako sem se po diplomi na FF odločil poskusiti s sprejemci na AGRFT. Na FF sem se že med študijem začel kar precej ukvarjati tudi s prevajanjem, tako da je vse kazalo, da bo šlo moje življenje naprej v tej smeri. Na sprejemce sem šel bolj zato, da si ne bi kdaj očital, ker nisem poskusil. Če ne bi bil sprejet, verjetno ne bi šel poskusit še enkrat. Ampak sem bil. In tako se je začelo zares.

Mladi režiserji imajo danes zelo malo možnosti za pridobivanje izkušenj. Sam si večkrat sodeloval kot asistent režiserja pri različnih režiserjih. Kakšne so bile te izkušnje in kaj so ti prinesle?

Izkušnje z asistencami so bile precej raznolike in zdaj, ko pogledam nazaj, lahko z gotovostjo trdim, da so bile zame zelo dragocene, čeprav se mi takrat ni zdelo tako. V Sloveniji nimamo institucionalizirane pozicije asistenta režije, kot imajo to npr. v Nemčiji, kjer ima asistent jasno določene naloge in funkcijo. Pri nas je to bolj prepuščeno vsakokratnemu odnosu režiserja do asistenta. Pri asistencah sem se še največkrat počutil kot deklica za vse in kot dežurni krivec. Res pa je, da sem asistiral vedno le tujim režiserjem, ki razmer v naših gledališčih niso bili vajeni. Po drugi strani je bilo gotovo koristno, da sem spoznaval naše gledališko okolje, predvsem v ljubljanski Drami, kjer sem opravil večino svojih asistenc. In gotovo sem se tudi veliko naučil, čeprav je proces učenja režije kar kompleksna stvar. Ne gre tako kot npr. pri matematiki, da se naučiš reševati kvadratne enačbe in potem rešuješ naloge. Režija na šoli in pri asistencah bolj nekako pronica vate, z opazovanjem, preizkušanjem, delom ... Tako da gotovo prav vsaka izkušnja koristi.

V sezoni 2007/08 si z režijo Jovanovićeve igre Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali Tujega hočemo – svojega ne damo v ljubljanski Drami zelo uspešno začel svojo režisersko pot. Uprizoritev je na Dnevih komedije 2008 prejela nagrado žirije za žlahtno komedijo. So ti zaradi nagrade ponudili režijo v katerem od slovenskih gledališč? Ti je nagrada na kakršenkoli način pomagala na tvoji ustvarjalni poti režiserja?

Če so mi kje ponudili delo zaradi nagrade, bodo bolj vedeli tam. Meni ni nikoli nihče omenil, da bi me poklical ravno zaradi nagrade. Vsekakor pa je nagrada seveda dobrodošla postavka v vsakem življenjepisu, med drugim tudi zaradi ohranjanja statusa samozaposlenega v kulturi, kjer prinaša točke.

V sezoni 2010/11 si v ljubljanski drami režiral še eno komedijo, in sicer zmagovalno komedijo natečaja za žlahtno komedijsko pero Nežka se moži Vinka Möderndorferja, ki je na Dnevih komedije 2012 prejela nagrado občinstva za najboljšo komedijo. Lahko torej sklepamo, da ti režiranje komedij zelo leži?

Za zdaj še nisem toliko delal ne komedij ne drugih žanrov, da bi lahko rekel, da mi kakšen še posebej leži. Vsak nov projekt je nov izziv. Plejboji in Nežka sta bili do zdaj edini komediji, ki sem ju režiral v profesionalnih gledališčih. Me pa zelo zanima komedija, čeprav vedno manj v tej meščanski verziji, ampak bolj v neki mejni obliki, kjer se komedija prevesi v absurd ali grotesko, in s tem že uhaja iz svojega žanra.

Katero izmed svojih režij bi izpostavil in zakaj?

Vsekakor predstavo Robinson. Ta projekt je res nekaj čisto posebnega in drznem si upati, da tudi v širšem gledališkem smislu predstavlja določen presežek.

V tvojem režijskem opusu je tudi nekaj avtorskih projektov. Kaj ti predstavlja večji izziv – ustvarjanje avtorskih projektov ali režija po že napisani dramski predlogi?

Oboje je izziv. Avtorski projekt je mogoče malo večja obremenitev, ker je vse na tebi (oz. ustvarjalni ekipi), vendar to prinaša tudi več svobode, ni se treba obremenjevati s tem 'šta je autor želio da kaže', ker si avtor pač ti sam. Če delaš po predlogi, pa se je treba ves čas spraševati, ali delam prav, ali prav razumem predlogo, in če je ne, ali imam prav, da je ne razumem tako, kot bi jo mogoče moral ...

V SLG Celje spet režiraš komično uprizoritev, tokrat farso Neila Simona Govorice. Kaj se ti zdi v farsi zanimivo, kaj ti predstavlja izziv pri uprizoritvi besedila?

Farsa je že ena od mejnih oblik, ki sem jih omenil zgoraj. Govorice bi rad premaknil iz okvira nekakšne realistične komedije v bolj stiliziran, burleskni slog igre.


Foto Jaka Babnik / Arhiv SLG Celje
Kaj se ti zdi pomembno pri uprizarjanju komedije, če se tokrat bolj natančno naveževa na uprizoritev Govoric Neila Simona?

V komediji, posebej še v farsi, je zelo pomembna natančnost. Mislim, da tu res lahko pride do izraza dobra igralska tehnika in natančna, premišljena režija. Farsa je v bistvu matematika. Vsaka replika mora biti izgovorjena v pravem tempu in s pravo intenco. Vsak pogled mora biti na pravem mestu in v pravem trenutku.

V kakšni formi je danes slovensko gledališče?

Na to težko odgovorim, ker sem preveč vpleten v samo gledališko dogajanje, da bi lahko podal objektivno oceno. Poleg tega ne spremljam dovolj tuje produkcije, da bi lahko res primerjal. Tuje predstave vidim ponavadi samo na festivalih, kamor načeloma pride samo najboljše. Po tem bi sklepal, da imamo Slovenci še vedno dobro in tudi aktualno gledališče. Zdi pa se mi, da je vzdušje vedno slabše. Vse več je resignacije in naveličanosti nad vedno slabšimi razmerami. V tem pogledu je gledališče res zrcalo družbe.

Kulturi in posredno gledališču se namenja vedno manj denarja, tako za produkcijska sredstva kot za honorarje ustvarjalcev. Kaj to pomeni za slovensko gledališče?

To seveda pomeni manj gledališča in posledično najverjetneje tudi slabše gledališče. Kulturna politika danes večinoma sledi neoliberalnim trendom, se pravi privatizaciji in komercializaciji. Ampak vidimo, kam to vodi. Slovenski kulturni trg (kolikor ga sploh kaj je) je verjetno res premajhen, da bi na njem obstalo karkoli zahtevnejšega. S krčenjem sredstev se t. i. visoka kultura vse bolj podreja diktatu lahkotne instantne zabave. Če bomo vse 'kulturniške parazite' prepustili trgu, se lahko zgodi, da bo naša slovenska umetnost, ki je bila toliko stoletij naša identifikacijska točka prešitja, dokaz naše samobitnosti in združevalni moment, v naši končno samostojni deželici usahnila v plehke monokomedije, standupe in sitcome (govorim o gledališkem področju, seveda).

Ali lahko mlad režiser danes sploh še preživi od režije? 

Za to moraš imeti veliko srečo. Jaz jo za zdaj še imam, tako da dejansko živim od svojega poklica. Res pa je, da sem brez otrok ali drugih vzdrževanih družinskih članov in da sem po naravi dokaj skromen, tako da moje potrebe niso velike. Hkrati pa seveda nikoli ne vem, kako dolgo bo še tako. Pred prejšnjo sezono sem imel na primer veliko luknjo, ko kakšnih 9 mesecev nisem imel nobenega projekta. Sicer sem imel dovolj prihrankov, da sem preživel, ampak si tega ne želim še kdaj ponoviti.

Za veliko kolegov, tako vrstnikov kot še mlajših od mene, pa nimam pojma, od česa živijo. Tudi ko jih vprašam, mi ne znajo prav dobro pojasniti, kako jim uspe. In pri tem jih ima dosti že otroke in družine.

Kakšna je situacija med svobodnjaki? Si med seboj pomagate, če si sploh lahko, ali zaradi hude konkurence med svobodnjaki, ki imajo delo, in tistimi, ki nimajo dela, vlada zavist in
rivalstvo?

Režiserji nimamo nobenega pravega vpliva na umetniško politiko gledališč, tako da si med sabo niti ne moremo kaj prida pomagati, kar se tiče tega, kdo dela v teatrih. V Sloveniji res redno dela vsega kakih 10 režiserjev. Ostali pa bolj za silo, če sploh. Če hočeš s kom tekmovati, moraš najprej konkurirati. Tako da tudi o kakšnem rivalstvu med nami ne bi mogel resno govoriti. Kar se tiče solidarnosti, smo deklarativno seveda vsi zelo sočustvujoči, ogorčeni, zgroženi itd. Ampak ker je situacija vedno slabša, se vsak oklepa tistega, kar ima. Ne vem, če se je kdo dejansko že kdaj odrekel projektu, zato da bi ga dobil kak manj srečni kolega.

Kje naj mladi režiserji, ki pridejo z Akademije in ne dobijo ponudbe za režijo iz profesionalnega gledališča, sploh pridobivajo izkušnje? Kaj pomeni za mladega ustvarjalca, če dve sezoni ne dela?

Za vsakega ustvarjalca je to grozljivo, za mladega pa še toliko bolj, tako za samozavest kot za samo poklicno rast in pot. Jaz sem imel doslej srečo in sem kar veliko delal, pa si ne bi upal trditi zase, da sem že izkušen, prekaljen, samozavesten režiser. In od moje diplome mineva že kakih pet let. Če dve leti po Akademiji ne bi nič delal, ne verjamem, da bi zdaj sploh še bil v teh vodah.

Mladi režiserji, ki po Akademiji ne dobijo priložnosti, se poskušajo znajti, kakor se lahko. Praskajo po nekih manjših, polvolonterskih ali amaterskih projektih. Da se razumemo, to so lahko sijajne izkušnje in nič ni narobe s tem, tudi sam rad delam takšne manjše projekte, tudi zastonj, če je treba. Ampak od nečesa je treba živeti. Jaz se lahko grem volonterski projekt, če sem imel pred tem režijo v instituciji, tako da sem preskrbljen tudi za tistih par mesecev, ko delam zastonj. Če pa tega ni, se dogaja, da ne moreš zavrniti nobenega projekta. Se pravi, da če imaš srečo, delaš tri stvari hkrati, ker se lahko potem zgodi, da pol leta ali več ne boš nič. Treh stvari hkrati pa gotovo ne moreš opraviti tako kvalitetno, kot bi jih lepo eno za drugo.

Oktobra si bomo na Borštnikovem srečanju lahko ogledali kar dve tvoji uprizoritvi – Vaje iz tesnobe, ki si jo režiral v SSG Trst v tekmovalnem programu, Robinsona v produkciji BiTeatra in LGL pa v spremljevalnem programu. Kaj ti pomeni povabilo na festival?

Vsekakor godi moji človeški nečimrnosti. Res pa je, da živimo v času, ki ne pozna univerzalnih estetskih norm, tako da je izbor vsakega festivala vedno subjektiven in diskutabilen. Sam na primer vedno z veseljem 'šinfam', kadar se ne strinjam z določenim naborom predstav na kakšnem festivalu. Tako da si spet ne domišljam, da sem zdaj pa prijel boga za ...

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Takoj po Govoricah me čaka otroška predstava v Šentjakobskem gledališču. Potem pa grem januarja za en mesec v Ugando, kjer bom izvajal projekt gledališča zatiranih z ogroženim plemenom Batwa. Poigravam se tudi z mislijo, da bi vpisal podiplomski študij na AGRFT.

Iz gledališkega lista uprizoritve
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 2186 Kb)