Tatjana Doma, 18. 10. 2014

Včasih se nam zdi, da mislimo, da ne mislimo, ampak mislimo – medtem ko zares pa ne mislimo.*

Slovensko ljudsko gledališče Celje, Sławomir Mrožek POLICAJI, režija Jernej Kobal, premiera 18. oktober 2014.

Foto: Jaka Babnik

*Sławomir Mrožek, Policaji


Leta 1956 je začela v Varšavi izhajati mesečna revija Dialog pod uredniškim vodstvom Adama Tarna, v katerem so objavljali nove poljske dramske tekste, pomembne tuje dramske tekste in nove smernice v gledališču zahodne Evrope. Revija Dialog je bila sveža, moderna, brez političnega besednjaka, usmerjena k zahodni avantgardi. Hitro je postala eden ključnih elementov, ki je vplival na poljsko gledališko življenje, in pomagala ponovno vzpostaviti odnos poljskega gledališča do Zahoda.

Spomladi 1958 je Sławomir Mrožek uredniku Adamu Tarnu poslal svoje prvo dramsko besedilo Policaji (Policjanci). Tarn ga je s telegramom povabil v Varšavo, maja pa objavil Policaje v Dialogu (Dialog 6). Tri mesece kasneje je znano varšavsko gledališče Teatr Dramatyczny krstno uprizorilo Mrožkovo prvo igro. V takratni kulturni in politični klimi uprizoritev Policajev ni bila brez tveganja.

Policaji so bili zelo dobro sprejeti med gledališkimi ljudmi; želel sem si, da bi jih čimprej uprizorili. Prišlo pa je do problema z naslovom. V letih 1958 in 1959 je začel Poljski oktober izgubljati svojo moč, liberalizacija se je končevala, v kulturi je prišlo do ponovne ohladitve. Nekomu je uspelo prepričati oblast, tako da je prikril značaje likov in skril pomen igre pod tančico operete. Da ne bi užalil institucije, sem naslov Policija (Policja) spremenil v Policaje (Policjanci), zaradi česar naj bi se igra nanašala samo na nekaj črnih ovc. Premiera je bila triumf, sprejem pri občinstvu – odličen, kmalu zatem pa je bila igra prepovedana. Njena kasnejša slava je nihala kot val – med dovoljenji in prepovedmi uprizarjanja. Podobne težave sem imel še z nekaj drugimi igrami, ki sem jih napisal v tistem času.1   

Mrožkov gledališki debut se je zgodil v zelo zanimivem trenutku poljskega gledališča: po eni strani je poljsko gledališče doživljalo poživljajoč dotok zahodne kulture, po drugi strani pa na novo odkrivalo eksperimentalno literaturo iz obdobja med obema vojnama. Pomemben gledališki inovator tistega časa je bil Jerzy Grotowski (1933–1999) s svojim konceptom revnega gledališča, ki je v poljsko gledališče s svojimi eksperimentalnimi postavitvami vpeljal številne novosti. Iz gledaliških kritik, ki jih je Mrožek napisal, je razvidno, da je bil sam pristaš tradicionalnega gledališča. Za razliko od Grotowskega, kateremu je tekst služil le kot izhodišče odrskega dejanja, je Mrožek zagovarjal dobesedno branje besedila. Poleg pretiranih režijskih posegov ga je zelo motila tudi pogosta prevlada scenografije v poljskem gledališču, neuravnoteženost, ki je pogosto zasenčila in ovirala tako igralce kot besedilo. Svoje očitke je zapisal v obliki napotkov k uprizarjanju Policajev.

Ta igra ne vsebuje ničesar razen tega, kar vsebuje, to se pravi, da ni nikakršen namig na karkoli, niti ni nobena metafora in je zato ni treba razreševati. Predvsem mora igrati nagi tekst, ki naj bo podan, kolikor je le mogoče natančno, s točno podanim logičnim smislom besedila in scen. Delo, v kolikor naj bi bilo igrano, zahteva od gledalca napete pozornosti zaradi svoje konstrukcijske zavozlanosti, torej je utrudljivo, če ni podano zelo izrazito in čisto. Trditev, da delo ni metafora, ampak je le to, kar je – v svojem, v prostoru in času omejenem odrskem trajanju –, vleče za seboj sledeče konsekvence.2


Foto: Jaka Babnik
Po krstni uprizoritvi so Policaji med letoma 1958 in 1962 na Poljskem doživeli še pet premier, v tujini pa so bili najbolj popularni v Zahodni Nemčiji, kjer so bili v istem obdobju uprizorjeni v kar 27-ih gledališčih, do leta 1989 pa so doživeli še dodatnih 40 premier. V New Yorku so igro uprizorili že leta 1961, v Parizu pa 1962.

Igra Policaji je napisana v stilu dramatike absurda in pripoveduje o agoniji ter ponovnem dvigu policije v neki državi, kjer so že vsi ljudje tako zadovoljni in nad oblastjo navdušeni, da policija ni več potrebna. Policaji kritizirajo totalitarni režim in razkrivajo protislovja v postopkih tistih, ki so na oblasti. Igra govori o izjemni učinkovitosti policije, ki je zatrla vsako nestrinjanje z oblastjo, kar je povzročilo, da v državi ni niti enega zapornika ali upornika več. Zaradi tega se funkcija in posledično obstoj policajev znajdeta v nevarnosti. Policaji so prisiljeni sami ustvariti nasprotnike oblasti, ker brez njih ne morejo obstajati. Situacija postane poponoma absurdna, ko eden od policijskih uslužbencev dobi nalogo, da se izdaja za provokatorja in nasprotnika oblasti, zadnji jetnik, ki je dolgih deset let trpel policijska mučenja in zaslišanja, pa popolnoma spremeni svoja prepričanja in postane generalov adjutant.

Mrožek se političnih tem ni loteval odkrito, temveč s prispodobami. Zato je dogajanje v Policajih namerno postavil v staromodno okolje, ki s scenografijo in kostumi spominja na čas Avstro-Ogrske monarhije, pod katero je spadal tudi del Poljske. Upodobitev popolne družbe pa nenazadnje spominja na komunistični ideal, kjer človeške odnose usmerjajo institucije. Mrožek se je v Policajih ukvarjal s primerom samoobrambne kampanje, ki jo sproži institucija, ki se bori za svoje birokratsko preživetje. Odgovor na težave, v katerih se znajde policija, je: policija mora ustvariti svoje lastne nasprotnike in se na novo boriti proti opoziciji, ki se tokrat formira znotraj njihove institucije. Policijski provokator žrtvuje svoj ljubljeni poklic policijskega narednika, da bi rešil institucijo, in prevzame vlogo nasprotnika policijske države.

Mrožek je za razkritje neugodnih razmer in obsodbo totalitarnega sistema v poljski povojni družbi uporabil grotesko in se na ta način izognil strogi komunistični cenzuri. V državah tedanjega vzhodnega bloka je veljal za disidenta in antirežimskega avtorja, v državah zahodne Evrope pa so ga uvrščali med dramatike absurda. V tujini so Policaje razumeli kot dokaz s protislovjem o utopičnih idealih, na Poljskem pa so dramo razumeli v luči romantične tradicije, ki je oblikovala poljsko zavest. Mrožkova zahteva po dobesednem razumevanju besedila, ki ni nikakršna metafora, je parodija situacij iz osnovnega nabora motivov poljske romantične literature, ki so bili dobro poznani poljskim izobražencem. Mrožek je v Policajih Poljakom dobro znane ideje iz poljske romantične literature obrnil na glavo in jih obravnaval kot skupek mrtvih obrazcev, ki celo v umetnosti dosegajo le še uradniško vladno filozofijo, ki jasno kaže na zastarelost romantičnega modela.

Tako je Mrožkov Jetnik romantični antijunak, namesto upornika in borca postane ideološki konformist. Preobrazba upornika v pokornega državljana, ki jo oznani z besedami Zadnji zarotnik je umrl. Rojen je nov podanik, se nanaša na junaka poljskega romantičnega pesnika Adama Mickiewicza, seveda se to pri Mrožku zgodi v obratni smeri – junak postane pokoren oblasti.


Foto: Jaka Babnik
Mrožkove zgodnje igre so drugače funkcionirale v domovini kot na Zahodu, ker se je poljsko gledališče po svoji socialni vlogi razlikovalo od zahodnoevropskega gledališča. Na poljsko gledališče je vplivala romantična tradicija v poljski kulturi. Romantična drama, ki je imela pomembno vlogo pri oblikovanju poljske nacionalne zavesti, je publiko pripravila do tega, da je iskala pomen v veličastno uprizorjenih prizorih, ki so prenašali zgodovinski spomin naroda preko abstraktnih simbolov in verskih prizvokov. Od publike je zahtevala, da preko asociacij simboličnim prizorom doda svoj lasten pomen in v igro vplete svojo lastno izkušnjo, ki je bila v večini premorov politična. Tako je podtekst postal pričakovan in celo zahtevan del dramskega besedila. Mrožkove zgodnje drame, ki so bile napisane v zgodnjem postsocrealističnem obdobju, so oživljale to igro podteksta, ki je iz socrealistične literature izginila. Njegove družbenopolitične prispodobe, ki imajo zelo jasen grotesken karakter, so nabite s pomenom, ki presega verbalne strukture. To niso drame, ki prinašajo določeno vizijo sveta, temveč prikazujejo pretirano spolitizirano družbo, v kateri svet obstaja le kot skupek etičnih in političnih predlogov. Njegovi junaki so ujeti v kulturne okvire in formalistični jezik, zato niso sposobni videti realnosti drugače kot zbirko vedenjskih in moralnih stereotipov. Zgodovinsko gledano izhaja prelom med realnostjo in njeno jezikovno upodobitvijo iz travm 2. svetovne vojne in povojnega obdobja. V jedru preloma je izkušnja socrealizma, ko je bil jezik omejen na izbor stavkov, ki so slikali idealno realnost. Mrožkovim lutkam podobni junaki odsevajo problem kulture, posamezniki so samo še igralci, ki uprizarjajo moraliteto. Liki v takem svetu so omejeni na stereotipe in uporabljajo jezik, ki je mešanica izbranih klišejev in napol uradne kulturne dediščine.  

Policajev ne smemo razumeti le kot prispodobo o notranjih protislovjih, na katerih temeljijo socialne institucije in kot obsodbo policijske države. Igra smeši moč institucij, smeši povzdigovanje države, ki temelji na pripravljenosti ljudi, da bi igrali dodeljene socialne vloge, željo po udobju (tudi če je v zaporu), ki je močnejša od želje po izpolnitvi in uresničitvi lastne osebnosti. Igro lahko razumemo tudi kot upodobitev intelektualne manipulacije realnosti, ki žrtvuje šibke in preproste v korist tistih, ki vedo, kako se v dani situaciji okoristiti. V Policajih le Policijski narednik provokator, ki je najnižje na socialni hierarhični lestvici, brez ugovora sprejme idejo o popolni zvestobi državi in poslanstvu policije pri zagotavljanju zvestobe. Načelnik ga poveličuje v mistika policajstva in policijskega svetnika, v odrešenika. Le za Policijskega narednika provokatorja velja, da njegov pogled na svet in realnost popolnoma določa njegova socialna vloga. Policijski načelnik in Jetnik, ki kasneje postane adjutant, sta preveč nepoštena in zvita, da bi ju lahko omejili zgolj na njuno socialno vlogo. Policijski načelnik zelo vneto zaslišuje Jetnika o njegovih razlogih, da je zavračal politični sistem, in mu natančno opiše možnosti za zavračanje. Zdi se, kot bi užival v naštevanju napak vlade, kar skriva za svojim uradniškim nastopom. Še bolj zagoneten je zadnji zapornik, ki se odloči, da bo po desetih letih podpisal vse, kar ga že toliko časa silijo podpisati, ker se ne želi več boriti z vlado. Podpiše zvestopodaniško izjavo in obljubi zvestobo vladi, kar mu prinese svobodo. Dobi službo adjutanta pri Generalu, na katerega je izvedel neuspešnem atentat z bombo. Pri njem je ljubezen do vlade kot take izbruhnila nanagloma, sveža in čista, še več, saj je bila v njem kakor komprimirana vsa dolga leta njegove prejšnje protivladne dejavnosti. V vlogi adjutanta bivši anarhist prepriča vse prisotne, da naj Policijski načelnik provokator vrže njegovo staro bombo, ki ni eksplodirala, na Generala. V bombnem napadu skorja umreta General in Policijski načelnik. Čeprav je nenavadni državni udar neuspešen, pa medsebojna aretacija, ki mu sledi, zagotavlja obstoj policije. Najbolj nevaren lik v igri je inteligentni zapornik, ki izkorišča sistem za dosego lastnih ciljev, kar mu uspeva z manipulativno retoriko, s katero sprevrača realnost. Ne naivni in ubogljivi Policijski narednik ne pametni, včasih kritični šef policajev nista tista, ki omogočata preživetje policije kot institucije, pač pa je to intelektualni oportunist, ki mu uspe izzvati dovolj nezaupanja, da pride do medsebojnih aretacij.

Policaje lahko razumemo kot prispodobo totalitarnega sistema, hkrati pa Mrožek pušča odprto možnost, da posameznik ni le žrtev kulturne dediščine, ki ga določa, da sprejme utopične slogane dobesedno. Žrtev sistema prestopi med tiste, ki manipuliranje z zvestobo in pripadnostjo jemljejo kot igro moči. Ker je bil tudi Mrožek sam žrtev ideološke manipulacije, je v Policajih smešil naivnost ljudi, ob dajanju obljub in zavez. V igri ne razkriva le mehanizmov institucionalne moči, temveč tudi postopke podrejanja in brezpogojno pripravljenost pri sprejemanju višjih političnih struktur.


Foto: Jaka Babnik
Na Zahodu Mrožkov zgodnji dramski opus pogosto povezujejo z dramatiko absurda, uvrščajo ga ob bok Beckettu in Ionescu ter ga razumejo kot komentar človekovega neizpolnjenega hrepenenja po svobodi in samouresničitvi. V določenih točkah njegovo pisanje res spominja na dramatiko absurda in ga povezuje z opusom Ionesca, Becketta in Pinterja: čustvena ambivalenca, mešanje tragičnega in komičnega, neupoštevanje konvencionalne zgradbe zgodbe in psihološke motiviranosti, ustvarjanje odrske metarealnosti. Tudi sam je dopuščal možnost, da je imelo gledališče absurda določene vplive na njegove drame.

Debitiral sem v trenutku, ko je na odru triumfiralo gledališče absurda. Bilo je v zraku, ki si ga dihal. Velika dramaturgija absurda je gotovo vplivala na številne mlade pisatelje. Po drugi strani pa, pogosto prehitro, preveč zlahka, je bilo vse, kar je nastalo v tistem času, označeno za gledališče absurda. Zato so nekoga, prostovoljno ali ne, povezali s to strujo po sili dogodkov. Res je tudi, da smo bili – bolj ali manj – vsi prežeti s filozofijo in estetiko absurda. Absurd je prelomil s konvencijami jezika in se iztrgal tradicionalni logiki z vključevanjem fikcije in sanj v realnost.3

Poljski analitiki so mnenja, da so Mrožkove igre samo na zunaj podobne modelu iger Becketta in Ionesca. Gledališče absurda na oder postavlja mikrosvet, Mrožek pa svoj svet gradi kot mikrodružbo. Absurd gledališča absurda v osnovi izhaja iz nezadostnega razloga za obstoj posameznika. Mrožka pa ne skrbi absurdnost človeške eksistence, marveč ga zanima posameznik, ki je ujet v mrežo socialnih odnosov. Mrožek svoje dramske like definira glede na njihov položaj v odnosu do drugih. Ne zanima ga absurdnost sveta, temveč nasprotno poudarja potrebo po zdravi pameti, ki ostaja skrita ali jo je celo uničil zlagani racionalizem, ki upravičuje zatiranje in omejevanje svobode.

V nasprotju s predstavniki dramatike absurda Mrožek v svojih dramah opozarja na brezvestno izkoriščanje človekove naravne želje po redu in logiki v osebnih in družbenih odnosih. V dramah parodira različne verzije razumskih razlag, ki zahtevajo žrtve dobromislečega in popolnoma podrejenega posameznika. S psevdologiko, ki jo uporablja, ukaluplja posameznika in ga zapleta v mreže argumentov, ki ga zaradi njegove nagnjenosti k  razumskemu razmišljanju popolnoma prevzamejo. V procesu vdaje razumu se odreče svoji svobodi.

Mrožek je v svojih delih vztrajno iskal logiko in pravičnost v medčloveških odnosih in se hkrati dobro zavedal, da tega nikoli ne bo našel. Njegova dramatika ne prikazuje zgodovinske preteklosti, temveč ustvarja postutopično podobo sveta, v katerem bodo besede ustrezale realnosti, ko bodo imeli moralni standardi absolutno vrednost.

Opombe
1  Stephan, Halina. Transcending the Absurd. Drama and Prose of Sławomir Mrožek. Amsterdam – Atlanta: Studies in Slavic Literature and Poetics, Volume XXVIII, 1997. 106.
2  Mrožek, Sławomir. Policaji. Prevajalec Uroš Kraigher. Tipkopis SLG Celje, 2014. 51.
3  Stephan, Halina. Transcending the Absurd. Drama and Prose of Sławomir Mrožek. Amsterdam – Atlanta: Studies in Slavic Literature and Poetics, Volume XXVIII, 1997. 100.

Viri in literatura

Stephan, Halina. Transcending the Absurd. Drama and Prose of Sławomir Mrožek. Amsterdam – Atlanta: Studies in Slavic Literature and Poetics, Volume XXVIII, 1997.
http://www.kirjasto.sci.fi/mrozek.htm
http://culture.pl/en/artist/slawomir-mrozek


Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 6817 Kb)

Gledališče Celje

Povezani dogodki

Tatjana Doma, 27. 11. 2010
Lepote naj ne vidijo debili
Tatjana Doma, 16. 2. 2018
Z Bogom ni zajebancije
Tatjana Doma, 2. 12. 2012
Ken Ludwig, mojster lahkotnega smeha