Najprej »goljufivi« del. V branje priporočam besedilo Simone Semenič mi, evropski mrliči. Nisem ga odkrila s pomočjo SiGledalovega iskalnika (sem pa z njim ugotovila, da je za branje na voljo) in nisem ga prebrala šele ob tej priložnosti. Poznam ga »po službeni dolžnosti«, saj smo ga konec sezone 2015/2016 uprizorili v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v režiji Sebastijana Horvata je Simonini predlogi dodala nove poudarke, njeno besedilo pa je obravnavala tako, kot je formalno pravzaprav napisano – kot didaskalijo. A priznam, da sem pogrešala Simonine besede (ali več Simoninih besed, saj jih je nekaj vendarle ostalo), ritem njenih stavkov, tok njene misli. Tega mizanscena, čeprav duhu teksta zvesta, ni mogla posredovati. Zato priporočilo v branje.
In potem je tu tudi del čisto »po reglcih«. Izbrala sem si, povsem arbitrarno, kakih deset besedil, pri katerih me je pritegnil bodisi naslov ali ime avtorja, morebiti prvi stavek opisa. Med njimi je bilo nekaj takih, ki sem jih že dolgo odlagala v predalček »za bodoča branja«, in tudi takih, za katera nisem še nikdar slišala; med avtorji so bili tisti najmlajše generacije prek uveljavljenih imen do … klasikov. In prav dramo enega od teh sem se odločila priporočiti, saj mi je ponudila res prvovrsten bralni užitek. To je Cortesova vrnitev* Andreja Hienga.
Verjetno sta mi ozadje in zgodba drame kot hispanistki še posebej blizu, a konkvista kot eden »izvirnih grehov« zahodne civilizacije, ki še danes krepko zaznamuje ustroj sveta, je pravzaprav tema, ki zadeva vsakogar. In (prazne) iluzije, ideali, parole, v imenu katerih so osvajalci rušili civilizacije in morili celotna ljudstva, neprijetno spomnijo na alternativna dejstva in postfaktično politiko.
DON FRANCISCO: […] Ali mi lahko poveste, v kakšen namen toliko krvi?
CORTES: Vprašanje si zastavil tako, da najbrže veš za odgovor.
DON FRANCISCO: Vem za vaše takratno pojasnilo. Rekli ste: »Tod bo vladal naš Odrešenik! Potrebno je!«
CORTES: Dobro. Prav gotovo sem tako rekel.
V drami, no, radijski igri so me pritegnili tudi njen virtuozni, poetični jezik, izrazito atmosfersko slikanje in osrednji protagonist – čas. Čas, ki po eni strani neusmiljeno načenja, grize, uničuje in ruši, po drugi pa morda še kruteje razgalja, odpira oči in vse in vsakogar postavi na mesto, ki mu gre.
CORTES: Stisni zobe, kakor smo jih nekoč stisnili, in si reci: Naš čas je minil.
DON FRANCISCO: Ali nam ostane še kak drug ...?
CORTES: Navaden čas.
DON FRANCISCO: Ga ne poznam ...
CORTES: To je tisti, ki ti je potreben, da objahaš njive pred žetvijo. – In tisti, v katerem napraviš ženi otroka. – Tisti, v katerem ukrotiš in privadiš konja. – Čas za delo. Čas za počitek. Čas v krčmi. Čas na cesti. Jutro, poldan, večer, noč, vse v pametnem redu.
DON FRANCISCO: (Z drobnim nasmehom) Pa je kaj vreden ta čas ...?
CORTES: Najbrže že, čeprav ga mi nismo vajeni; – večina ljudi živi v njem.
…
Pravzaprav me je šele ob pisanju teh vrstic prešinilo, da se obe predlagani besedili po svoje dopolnjujeta, sta drugo drugemu pendant. Navadni čas, s katerim se ne more sprijazniti Don Francisco Andreja Hienga, je prav tisti, ki mu – in njegovim protagonistkam, tihim junakinjam vsakdana – postavlja spomenik Simona Semenič …
(*Naj bo uradno zabeleženo, da se komajda zadržujem, da na ime Cortés v naslovu in citiranih odlomkih ne postavim naglasnega znamenja, ki bi ga po španskem – kastiljskem – pravopisu moralo imeti.)
Povezava: mi, evropski mrliči
Povezava: Cortesova vrnitev