Med skico in lutko

Pri oblikovanju lutk sodeluje avtor likovne podobe lutk (ali avtor celotne vizualne podobe predstave), izdelovalci lutk (in scenografije) in pri nekaterih predstavah še tehnolog lutk. Kako poteka proces od zasnove podobe do izvedbe in kakšna je vloga tehnologa pri tem?

Ko govorimo o likovni podobi predstave v lutkovnem gledališču, imamo v mislih tako lutko kot sceno. Avtor likovne podobe zasnuje likovno podobo predstave, ki vsebuje skice lutk in scene. V nekaterih primerih sta to dva avtorja. Na podlagi predlog oblikovalci izdelamo luke, po potrebi pa tudi scenske elemente. Lutkovni tehnolog se ukvarja z materialom in gibanjem lutk. Prisotnost tehnologa ni potrebna pri vsaki predstavi. Kadar avtor zgolj zasnuje likovno podobo, ne ve pa, kako se bodo lutke gibale, kakšne mehanizme se bo vstavilo vanje, potem potrebuje tehnologa, ki bo vrisal osnovno tehnologijo. Skice morajo biti tako natančne, da lahko po njih izdelamo lutko. Prikazovati morajo profil in portret lutke, iz njih moram razbrati velikost in dimenzije, da vem, kakšne mehanizme lahko vstavim v lutko. Pri tem moramo upoštevati videnja režiserja, ne smemo pa niti mimo želja animatorjev. Pri vstavljanju tehnologije moramo paziti, da z njo čim manj posegamo v likovnost avtorja. Pri ohranjanju likovne podobe tehnolog sodeluje s kiparjem in slikarjem. Kot glasbeniki v filharmoniji, ki poustvarjajo po notah, morajo pa seveda znati dobro igrati in so umetniki. Tega tehnologom ne priznajo tako radi.

Kaj vse vpliva na tehnologijo lutke?

Tehnologijo narekuje likovnost in zahtevane funkcije lutke. Dialog med likovnikom, režiserjem in tehnologom vpliva tudi na uspešno delo animatorja in funkcioniranje predstave.
 
Kako poteka izbira ustrezne tehnologije in kdaj tehnolog vstopi v ustvarjalni proces? Že na začetku sodelujete z režiserjem in oblikovalcem likovne podobe predstave v raziskovanju možnosti in idej ali gre bolj za naknadno iskanje rešitev, ki ustrezajo režiserjevi zamisli, zahtevanemu gibanju lutk in zasnovani vizualni podobi?

Tehnolog sodeluje že pri razgovorih, ko likovnik prinese skice, dramaturg in režiser pa določita tehniko in razložita, kakšno naj bo gibanje posameznih lutk. Kot tehnolog svetujem v okviru izbrane lutkovne tehnike in likovne podobe. Vsaka tehnika ima svoje meje. Ročne lutke so npr. bolj dinamične, marionete ne morejo hitro spreminjati smeri. Kaj pomeni hitro, pa je tako relativno! Tehnolog razloži, kakšne so možnosti glede na material, izdelavo in zahtevano gibanje, kaj je potrebno vdelati v lutko, opozori, če bo posamezni mehanizem viden, kar lahko vpliva na likovno podobo. Pomembne so tudi dimenzije. Kadar so lutke večje, je potrebno poiskati tak material, da bo lutka lažja in primerna za animacijo. Likovnost vpliva na tehnologijo, a tudi tehnologija na likovnost, in končna likovna oblika nastaja v dialogu. Sodelujemo kot avtorska ekipa, zato mora biti tehnolog prisoten od začetka. Naloga tehnologov je, da čim bolj podpremo likovnost avtorja, detajle pa lahko likovnik korigira. Najti moramo skupen koeficient, da so lutke videti dobro in da ustrezno funkcionirajo.

Je dialoga med vami dovolj? Na okrogli mizi v okviru lutkovnega bienala (september 2011) ste izpostavili potrebo po večjem priznanju tehnologu kot pomembnemu soustvarjalcu lutkovne predstave.

Dialoga je dovolj, relativno veliko se pogovarjamo in naši stalni sodelavci že vedo, na kaj morajo paziti, da ne postanemo tečni (smeh). Na okrogli mizi smo želeli izpostaviti, da tehnologi nismo priznani v okviru avtorske ekipe. Scenograf in režiser vedo, kako pomembno je naše delo, a je to le redko razvidno v kolofonu, še manj pogosto pa javno izjavljeno.

Vsaka lutka ima svojo specifiko. Tehnolog se odloča, kaj bo vstavljal, kje in kako, ter vsako pridobljeno znanje razvija naprej. Naše avtorstvo bi se moralo upoštevati. Sam sem v šestintridesetih letih dela pridobil reference, mladi oblikovalci lutk pa še ne.

Laik bi lahko rekel, da je lutka močno omejena v svojem gibanju in stvareh, ki jih lahko počne. Kako vi gledate na to?

Lutka postane omejena samo, če od nje zahtevaš nekaj, za kar ni predvidena. Če rabimo lutko, ki lahko hodi in pokima, izdelamo takšno lutko. Če kasneje želiš, da se lutki glava še vrti, tega ne more, dokler ne vstavimo novih mehanizmov. Morda se včasih kakšne stvari ne da narediti popolnoma tako, kot bi režiser želel, ker so želje in zahteve prevelike za določeno tehniko. Pri marionetah gre za izenačevanje sil in so meje zakoni fizike. Lutke, kjer je zraven roka, pa so skoraj neomejene, lahko delajo tudi salte. Mislim, da lutke niso omejene, vse se da narediti, če se le vnaprej pove, kaj naj bi lutka zmogla.

Kdaj lutka oživi? Jo oživi animator ali že oblikovalec in izdelovalec lutke?

Načeloma jo oživi animator, ampak … Ko smo imeli delavnico še v Cukrarni, smo imeli tri prostore; v prvem je bil tehnični direktor Ciril Jagodic, odličen tehnolog, ki je navezoval lutke, v drugem smo bili tisti, ki smo sestavljali lutke, v tretjem mizar. Ko je bila lutka izdelana, smo jo nesli k Cirilu. In čez čas je prikorakala skozi njegova vrata. Tam je oživela. To so bili najlepši trenutki. Seveda potem pospraviš lutko in jo dobi animator, a vsakič prvič oživi v delavnici.

Ko izdelujete lutko, se dodobra spoznate z njenim karakterjem, tehničnimi sposobnostmi. Se pri tem osebno navežete na lutko, ki ste jo izdelali?

Seveda se navežeš na svoj izdelek. Podobno kot doma spečeš dobro in lepo potico in si vesel, ko jo z veseljem pojedo. Lutka živi. Vse mora biti na pravem mestu. Ko dobiš lutko v roko, jo potipaš in začutiš, kaj je spodaj. Nekateri sploh ne vedo, kako bi prijeli lutko, je pa kot mačka. Ko dobim lutko, ki je nisem izdelal sam, najprej potipam, kaj je pod »obleko«.

Ste tudi med spremljanjem lutkovne predstave »zastrupljeni« z opazovanjem, kako so lutke narejene?

Bolj mi je pomembno, kako jo animirajo. Sam stremim k temu, da izdelam lutko najbolje, kot le lahko. Zato tudi pričakujem, da si animator zada cilj, da vloži največ truda v dobro animacijo. Grozno se mi zdi, če vidim, da animator grdo dela z lutko in ne pokaže nikakršne volje do animacije.

Vas je kdaj zamikalo, da bi lutke tudi animirali?

Animiram dovolj dobro. Brez vsaj povprečnega znanja animacije ne moreš izdelati dobre lutke. Nastopil sem tudi v dveh predstavah, z ročnimi lutkami in s češkimi marionetami. A nimam časa za to. Vsaka lutka je malo drugačna. Animatorju vedno pokažem, kaj sem naredil in kako lutka dela. Lutko tudi priredimo posameznemu animatorju, če je potrebno. Nekateri imajo izreden občutek za lutke. Takoj opazijo, da je na primer ena noga pri marioneti za milimeter krajša in ne zdrsne tako kot druga ali da se je vrvica raztegnila …

Kaj vam je najbolj zanimivo pri tem delu?

Dejstvo, da je pri vsaki lutki drugače. Vedno ima tehnolog druge probleme in mora razmišljati. Osnovna tehnika je znana, kako jo vstavljaš, pa je odvisno od materiala, likovnosti in zahtev po gibanju. Vedno je tudi prostor za izboljšave, upoštevamo želje animatorjev. Naše animatorje že poznamo in vemo, kaj komu ustreza. Za izdelavo ročnih lutk imamo kalupe prstov animatorjev narejene. Nekaterim znotraj lutko obložimo, drugi imajo rajši trdo, nekateri raje primejo višje, drugi nižje, nekdo, ki je bolj vehementen pri akciji, potrebuje močnejše dele. Vsakič je drugače. Z vsakim režiserjem in likovnikom se porajajo nove želje in ideje, za katere je potrebno najti rešitve. Brez zahtev pa tako ni napredka! Tudi v lutkariji ne!

V kolikšni meri se lutke izdeluje po že poznani tehnologiji in koliko je raziskovanja?

Med oblikovalci lutk največ raziskuje tehnolog, slikar in kipar pa sta poustvarjalca likovne podobe avtorja. Tehnologija je pri vsaki lutki drugačna. Marioneta je v tehnološkem smislu najbolj enostavna lutka, z upoštevanjem fizike se da narediti zelo veliko. Vse je na nitkah, raziskuješ vzgibe, obtežitve, da lutko uravnovesiš in jo povežeš z animatorjem. Vsaka likovnost pa narekuje svojo tehnologijo. Če narediš samo skelet, je potrebno razmisliti, kako ga sestaviti, da bo tehnologija čim manj vidna, če je oblečena, je potrebno vedeti, koliko široki morajo biti posamezni deli, da blago ne bo motilo gibov. Pri javajkah gre za mehaniko. Mehanizme narekujejo velikost, teža in material. Tehnolog mora nenehno razmišljati, kako bo kaj naredil, zato potrebuje veliko praktične kilometrine. Vse lutke hranimo v skladišču, in ko se spomnim kakšne že uporabljene rešitve, prinesemo lutko iz skladišča, jo pogledamo, kaj izboljšamo ali spremenimo, da ustreza temu, kar potrebujemo.

Kako se razvija tehnologija lutk?

Novi materiali zahtevajo nova orodja in nova znanja. Sam sem tradicionalist in nove materiale raje prepuščam mladim, čeprav jih obvladam. Trenutno se pogosto uporablja penasti lateks, ker ni trd in se lepo pregiba, zahteva pa ustrezno lepilo in barvo, pa tudi različni poliuretani ter silikoni. Vsak material je zaradi obdelave in vstavljanja tehnologije potrebno dobro spoznati.

Pri novih materialih se sproti učimo, kako se obnašajo. Pri predstavi Mišek Miško in Belamiška smo delali v tehniki senčnih lutk z novimi materiali in sodobno tehnologijo, pri tem pa nam je svetovala italijanska ustvarjalka Federica Ferrari, ki je tehniko, s katero se ukvarja že desetletje, natančno predstavila tudi na delavnici. Uporabili smo polikarbonat z le malo kolorja, a so se videle vertikalne črte v materialu. Potem smo naročili material iz Nemčije, iz Italije, pa je bilo enako. Material je takšen, le da nihče tega ni vedel, ker ga niso nikoli toliko povečali ali pa so ga pobarvali. Vsak material ima svoje zakonitosti. Senčne lutke so zelo prosojne in je potrebno razmisliti, kje bodo nosila in vrtišča, da se bo čim manj videlo. Ferrari je tudi natančno razložila, kakšno luč potrebujemo. Različna znanja naberemo z različnih koncev, kako bo tehnolog ta znanja uporabljal, pa je odvisno od likovnika in režiserja.

Se je že zgodilo, da ideja tehnološko ni bila izvedljiva in ste jo morali opustiti?

Ne. Toliko časa se dogovarjamo in preizkušamo, da vedno najdemo nekakšen kompromis. Morda ni popolnoma to, kar je avtor želel, je pa približek. Vedno najdemo neko možnost, le čudežev ne delamo. Risank pa tudi ne. V risanki narišeš, posnameš in je vse možno, v gledališču je pa marsikaj vidno.

Koliko časa vzame izdelava ene lutke?

Normativi, ki jih je pisal oblikovalec lutk Ivica Bilek iz Sarajeva, navajajo, da je za marioneto potrebnih od 90 do 110 ur. Podobno tudi za javajke, ker imajo veliko mehanike, za ročne lutke pa od 20 do 40 ur. Čas je odvisen od specifičnih del, ki so potrebna, kadar lutka potrebuje več mehanizmov in je izdelava kompleksnejša.

Eden oblikovalec izdela lutko od začetka do konca ali si delo razdelite?

V času mojih začetkov nas je bilo manj in smo vsi delali skorajda vse. Tako znam sam tudi izdelati lasuljo, sešiti ali splesti oblekico ali kaj drugega, ampak za to porabim preveč časa. Delo si razdelimo glede na naša specialna znanja. V delavnici poleg mene delata še kiparja, slikar in šivilja, sodelujemo pa tudi z zunanjimi strokovnjaki različnih profilov, fiziki, mizarji, varilci, kemiki, etnologi, orodjarji in tako dalje.

Kakšna znanja, spretnosti in lastnosti so potrebne pri izdelavi lutk?

Potrebno je imeti likovno izobrazbo in tehnična ter ročna znanja. Izučimo se vseh vrst obrti, od varjenja do mizarjenja, kiparjenja, mehanike in finomehanike, orodjarstva. Raziskovati je potrebno materiale, lepila, barve.

Kako ste sami začeli – kaj vas je pri tem delu pritegnilo in kako ste se uvedli?

Moj začetek v tem delu je kot pravljica. Končal sem srednjo šolo za oblikovanje in delal v fotokopirnici. Nikoli se nisem ukvarjal z lutkami, tudi na predstave nisem hodil, rad pa sem delal z rokami. Mama mojih dveh prijateljic, sester, je bila vodja lutkovnih ateljejev, in v tem času so iskali nekoga za izdelovanju lutk. Prijateljica mi je omenila, da grem lahko na pogovor, če bi me to delo zanimalo. Poskusil sem in tako sem še danes tu.

Specifičnih lutkovnih znanj ste se izučili v delavnici?

Ko sem prišel v gledališče, je tu delal Ciril Jagodic, odličen tehnolog, ki je bil tu od ustanovitve, in od njega sem se naučil ogromno. V delavnico je prihajal tudi Slavko Hočevar, kipar, ki je začel z modernizmom v lutkah. Kasneje je k nam prihajal tudi Ivica Bilek iz Sarajeva, odličen tehnolog, ki sedaj, pri svojih 84 letih, še vedno dela. Oni so bili moja začetna šola v gledališču. Kasneje to znanje še razvijaš in izpopolnjuješ. Ko grem na predstavo, vidim, kako so kaj izdelali, kaj se da narediti. Pri tehnologiji je pomembna misel. Izdelati kopijo je enostavno; pogledaš lutko, izmeriš in oblikuješ. Zanimiva pa je misel v ozadju, kaj so želeli in kako so to naredili. Vsak razmišlja po svoje in po drugačni poti pride do drugih rezultatov. Za javajko je Zdenko Majaron razvijal poseben patent. V tistem času so bile glave velike, vratovi pa čisto tenki, lutko se vodilo od spodaj in tako je bilo potrebno skozi tanko vodilo premikati glavo. Ko mi je pokazal mehanizem sem razumel, kako je razmišljal, tehnologijo pa prilagodil po svoje.

Znanje je potrebno poiskati. Vedno sem gledal predstave, novitete sem spoznaval tudi v pogovorih z Zdenkom in Edijem Majaronom, v tujino pa sem začel hoditi šele v zadnjem času. Iz Bolgarije sem prinesel vzorec njihovega vodila za marionete, naredil kopijo in jo malo prilagodil naši uporabi. Kiparja Zoran Srdić in Iztok Bobić sta šla na tečaj za marionete v Prago takoj, ko sta začela delati v delavnici. Povsod imajo nekaj svojega, povsod pobiraš znanje tehnologije, se učiš in nato raziskuješ ter prilagajaš po potrebi. Ogromno je fines, ki jih spoznaš šele z delom.

Na okrogli mizi ste opozorili tudi na skrb za nadaljevanje znanj in veščin izdelave in tehnologije lutk.

V našem gledališču nas je v delavnici zaposlenih pet, akademski slikar, dva akademska kiparja, šivilja in jaz kot tehnolog. Kiparjev, slikarjev in šivilj je dovolj, tehnologov zelo malo, izdelovalcev lutk pa nekaj več. Izobrazbe za tehnologe ni, a je ravno to delo najbolj specifično pri izdelavi lutk.

Za konec – katere lutke so vam najbolj pri srcu?

Marionete, ker je z njimi mogoče doseči največjo iluzijo. Če je razsvetljava pravilna, se nitk sploh ne vidi in lutke kar lebdijo.