Nika Arhar, SiGledal, 24. 5. 2012

Ljudje so željni nečesa, kar jih spravi iz udobja. In gledališče ima to moč.

Intervju: Uršula Cetinski, direktorica in umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča.

foto Tamino Petelinšek/STA

Z Uršulo Cetinski, ki Slovensko mladinsko gledališče (SMG) vodi od leta 2006, sem se pogovarjala ob začetku šestega festivala Prelet, ki ga letos prvič pripravljajo v sodelovanju z Gledališčem Glej. Festival, ki bo v osmih dneh ponudil izbor uprizoritev obeh gledališč – devet uprizoritev SMG-ja in šest Glejevih produkcij – organizira tudi dramsko delavnico pod vodstvom ameriškega dramatika Normana Allena (njegovo besedilo o Vaclavu Nižinskem je v pretekli sezoni na oder Stare pošte postavil Marko Mlačnik), v sodelovanju z zagrebškim festivalom Perforacije pa so pripravil otvoritveni in sklepni večer performansov. Festival, ki nastaja kot nizkoproračunski projekt – SMG ga vsako leto pripravi s sredstvi, namenjenimi rednemu programu gledališča – bo letos obiskalo približno 25 tujih gostov. 

Letos Prelet prvič pripravljate v sodelovanju z Gledališčem Glej. Kaj je botrovalo tej odločitvi?

Gledališče Glej smo k sodelovanju povabili zato, da bi bil program bogatejši in bolj kakovosten, hkrati pa nas z Glejem – ne glede na to, da je SMG javni zavod, Glej pa neodvisen producent – povezuje podoben odnos do aktualnega angažiranega gledališča, ki izhaja tudi iz zgodovinskih prepletov obeh gledališč.  Od začetka 80-ih dalje, ko se je ekipa gledaliških ustvarjalcev z Dušanom Jovanovićem na čelu iz Gleja preselila v SMG in ga oblikovala kot pomembno politično gledališče, so dejavnost obeh gledališč sooblikovali podobno misleči ali isti avtorji. Vsekakor pa se mi zdi vodstvo Gleja zelo ambiciozna in uspešna ekipa.

Po 80-ih se je vez razrahljala. Sta gledališči do danes ponovno našli povezavo?

Vezi med gledališčema se niso popolnoma prekinile, saj so v 90-ih Glej pod umetniškim vodstvom Nevenke Koprivšek zaznamovale predstave Betontanca in Matjaža Pograjca, ki je sedaj že vrsto let zaposlen v SMG. Podobnost pri ustvarjalcih je dejansko obstajala skozi vsa ta leta. Sedaj Glej angažira najmlajše gledališke režiserje, ki s SMG še niso sodelovali, a vendarle si delimo podoben okvir razmišljanja o aktualni vlogi gledališča v družbi. Pri obeh gledališčih gre za angažirane predstave, ki iščejo nove izrazne forme gledališča, in v tem smislu se pogosto razlikujemo od drugih gledaliških producentov v Sloveniji.  

Gesta, da ste kot institucija »ponudili roko« Gleju, v našem prostoru ni ravno pogosta praksa.

Program SMG skozi vse leto soustvarja tudi veliko ustvarjalcev z izveninstitucionalne scene, samozaposlenih v kulturi. Tem ustvarjalcem se naše gledališče v duhovnem smislu počuti zelo blizu. Povezovanje v umetnosti, ki se odvija na osnovi skupnih točk, lahko obrodi veliko boljše rezultate kot v primeru predpisanega združevanja zaradi zmanjševanja sredstev. 

Je vendarle eden od impulzov za to sodelovanje tudi potreba gledališč zaradi trenutne kulturne politike, ki znižuje finančna sredstva in gledališča postavlja v negotovost?

Letošnja situacija dejansko je finančno bolj negotova kot prejšnja leta, a menim, da so javni zavodi, vsaj za zdaj, še vedno stabilni producenti, sploh v primerjavi z izveninstitucionalnimi, in to nujno zvišuje odgovornost zavodov za skrb oziroma partnerstvo z ustvarjalci, ki delujejo izven institucij. Ta odgovornost bi morala biti s slabšim gospodarskim položajem le še višja, čeprav finančno stanje nikjer v Evropi, ne v javnih zavodih, ne na tako imenovani neodvisni sceni ni bleščeče. Mislim, da ne smemo pristopati egoistično in komolčarsko, ampak pokazati širino v pripravljenosti na sodelovanje, kar je lahko koristno za vse. Zelo pomembna je vzajemna solidarnost, tudi solidarnost neodvisnih ustvarjalcev s kolegi v zavodih, po katerih tako radi nekritično pljuvajo.

Prelet je pregledni festival, a je kljub temu narejen tudi izbor; poleg vseh premier zadnje sezone, sta v festival uvrščeni tudi dve predstavi pretekle sezone in Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, ki je bil na Preletu prikazan že prejšnji dve leti. Zakaj takšen izbor?

Selekcija predstav SMG-ja je vendarle nastajala z mislijo, da je festival tudi showcase za tuje goste in zato smo izbrali predstave, za katere menimo, da bi lahko bile zanimive za tuje občinstvo. Zato smo v program festivala vključili tudi predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, ki je v tem trenutku naša največja uspešnica v mednarodnem prostoru. Kadar se pojavi predstava, ki tako močno zablesti v svetovnem gledališkem polju, se mi zdi, da jo enostavno moramo igrati, vse dokler obstaja interes zanjo.

Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! gostuje na veliko festivalih v tujini, čeprav tega sprva niste pričakovali zaradi njene specifične navezave na področje nekdanjih jugoslovanskih republik. Kaj menite, da so razlogi za takšno uspešnost predstave?

Ob premieri te predstave, ki govori o razpadu nekdanje Jugoslavije in nacionalizmu v tem prostoru, se mi je zdelo, da so te teme preveč zapletene za gledalce z drugih območij, kjer prevladuje površno poznavanje zgodovine naše nekdanje države in njenega razpada. Pokazalo pa se je, da skozi prizor Primoža Bezjaka – tega vsakič prilagodimo glede na državo, v kateri nastopamo – ta predstava razkrije globlje mehanizme, ki jih prepoznajo vsi. V slovenski različici Primož igra srbskega nacionalista, ki slovenskemu občinstvu očita razpad države, oportunizem, ko so Slovenci v času vojne na Balkanu neobremenjeno pili kapučino v kavarni in podobno. Pred gostovanjem se vedno informiramo o najbolj perečih točkah v posamezni družbi. Na festivalu Kunstenfestivaldesarts v Belgiji se je Primož v prizoru usmeril na razkol med Valonci in Flamci. Opazila sem, da so gledalci predstavo sprva gledali z distanco, kot da opazujejo dogajanje na divjem Balkanu, nekje daleč stran, monolog, usmerjen na njihov lastni problem in na nevarnosti njihovega lastnega nacionalizma pa jih je popolnoma iztiril. Ker po splošnem bontonu velja, da na obisku v drugi kulturi pokažemo spoštovanje do te in o njej govorimo lepo, so bili gledalci ob tem prizoru kar šokirani, a na koncu zelo navdušeni. Zdi se mi, da je deloval kot neke vrste terapija, katarza. Enako se dogaja drugod. Predstava je kot lakmusov papir – v katero koli družbo pride, se obarva z najbolj perečimi težavami te družbe.

V eni od kritik z gostovanja v Belgiji je bilo zapisano, da Frljić zdrami občinstvo, ko igralci nagovorijo in žalijo belgijsko občinstvo, tudi »snobovsko publiko festivala, ki se navdušuje le nad domačima Platelom in Vandekeybusom«. Bi lahko rekli, da ustvarjalci z angažiranimi projekti izzivajo in provocirajo to snobovsko pozicijo občinstva in ga tako postavijo pred vprašanje lastne odgovornosti?

Točno tako. V tem monologu Primož v Sloveniji občinstvo nagovori v smislu: »Kaj, vam ta predstava ni všeč, bi raje gledali Veliki briljantni valček?«, v Bruslju pa: »Bi raje vaše kokakola kulturne produkte?  Bi se veliko bolj udobno počutili, če bi gledali Vandekeybusa, Rosas, Jana Fabra?«. To je bodica občinstvu, saj je stvari, ki jih nočemo videti in jih angažirane predstave razkrivajo, včasih težko prenesti. Povsod po svetu opažam, da veliko obiskovalcev gledaliških predstav ni zadovoljnih z gledališčem, kjer igralci iz prizora v prizor le menjajo kostume in scenografijo,  kjer se ne zgodi nič pretresljivega in je le šibko povezano s svetom, v katerem živimo. Ljudje so željni nečesa, kar jih spravi iz udobja. In gledališka umetnost ima to moč.
 
A zdi se, da gledališče redko zares tematizira in reflektira politične, aktualne družbene probleme, še manj pogosto ista vprašanja, ki jih naslavlja na družbo, nastavlja tudi sebi, da bi preizpraševal lastno udobje. Morda ljudje zato niso zadovoljni z gledališčem?

Nisem prepričana, da niso zadovoljni z gledališčem. Nedavno sem prebrala raziskavo, v kolikšni meri je kultura pomembna pri različnih evropskih narodih, in Slovenci smo bili nekje na sredi lestvice, gledališče pa je Slovencem med različnimi umetniškimi praksami drugo po pomembnosti, kar se mi zdi dober rezultat. Zdi se mi, da ima gledališče pri nas močno tradicijo in veliko obiskovalcev pa tudi ponudba je na kvalitetni ravni in ponuja mavrico različnih možnosti, od profesionalne mainstream produkcije do radikalnejših oblik teatra. Obiskala sem na primer showcase izraelskega gledališča, kjer so prikazali profesionalen mainstream, ki nastaja z visokim budžetom – gre za dve prevladujoči liniji: mjuzikli, namenjeni zabavi, in klasične dramske predstave sodobne dramatike, ki se ukvarjajo skoraj izključno s problemom holokavsta – a skoraj nič raziskovalnega gledališča; na Slovaškem se mi je zdelo, da je interes občinstva razen za gostujoča dunajska operna imena izredno pičel; v Italiji pa sem spoznala, v kako težkih pogojih ustvarjajo izveninstitucionalna gledališča, katerim se je država popolnoma odrekla, in da je gledališče nasploh zapostavljeno na račun obsežne kulturne dediščine. Po osebnih vtisih z različnih koncev sveta mislim, da je slovensko gledališče zelo močno v vseh svojih odtenkih. Morda se res ne moremo primerjati s francoskim, belgijskim ali nemškim gledališčem, lahko pa ponosno stojimo ob mnogih drugih gledaliških prostorih v Evropi in zunaj nje.

Ali danes še lahko govorimo o gledališču kot polju, ki ima moč – nas lahko prebuja, odpira vprašanja, ali smo že preveč otopeli za to?

Še zdaleč ne mislim, da so ljudje otopeli. Posamezniki, ki spremljajo umetnost, so po navadi izjemno senzibilni in tenkočutni, nenehno iščejo odgovore na svoja intimna vprašanja ter intimen dialog vzpostavljajo tudi z umetnostjo, gledališko predstavo ali čem drugim. Morda se pozna, da Evropa ne preživlja bleščečih časov, kar močno vpliva tudi na njene prebivalce, a zgodovinsko je Evropa pretrpela še veliko hujše čase različnih lakot, vojn, inflacij in devalvacij.

Kakšna pa je moč umetnosti v širšem družbenem okviru? V zadnjih časih slišimo veliko komentarjev o »elitizmu parazitske kulture«. Je utopično pričakovati, da bi umetnost lahko segla iz svojega ožjega kroga?

V vsakem zgodovinskem obdobju je umetnost stvar določenega kroga. V totalitarnih državah se je včasih pojavila tendenca, da se umetnost na silo potisne iz ozkega kroga, da bi bil vsak delavec za tekočim trakom deležen umetnosti – seveda dirigirane s strani države. Ne vem, če je to smiselno. Umetnost mora biti svobodna izbira, čeprav nas spremlja vsakodnevno, kot glasba, vizualne podobe na cesti, na televiziji, kot del popularne ali uporabne umetnosti. Seveda se ob zdajšnji recesiji v Evropi pojavljajo tudi skupine, ki razmišljajo drugače – kar humorno povzema tudi naslov performansa Ko slišim besedo igralec, se primem za denarnico Marka Bulca in Mateja Recerja (izveden bo ob odprtju Preleta, op. a.) – a vendarle je umetnost v naši družbi kljub očitkom in razprtijam, koliko denarja za njo porabimo, cenjena. Zgodovina naše države je predvsem zgodovina umetnosti – pisateljev, pesnikov, likovnih umetnikov, gledališčnikov – in ko želimo danes povedati nekaj o Sloveniji, lahko največ povemo skozi to, kar nam je od naših predhodnikov ostalo v umetnosti. 

Torej kljub kulturni politiki, ki slabi pogoje kulturnega delovanja, še vedno opažate, da je kultura v družbi cenjena?

Sama zelo cenim na primer kirurge, če moram na operacijo, saj opravljajo naporno in plemenito delo, a o njih vendarle ne razmišljam vsak dan. Podobno je tudi z umetnostjo. Sama sem že od rojstva povezana z umetnostjo, moja družina je spremljala umetnost in tako sem jo spoznavala tudi sama kot otrok, vse od tretjega letnika fakultete pa se ukvarjam z gledališčem. Težko razumem skupnosti, ki živijo drugače, in verjamem, da o umetnosti ne razmišljajo vsak dan. A vendarle so že osnovnošolski otroci veliko v stiku z umetnostjo, od pevskega zbora do likovnega ustvarjanja in branja pesmi. Umetnosti se ne moremo izogniti, saj je del naše identitete, in nisem opazila, da bi imeli že otroci v najzgodnejših letih odpor do umetnosti. Res pa se zdaj umetnost poskuša razvrednotiti kot ekonomska kategorija, kot dejavnost, kateri bi morali namenjati manj denarja. 

V vsaki družbi obstaja krog ljudi, ki čuti notranjo nujo po srečevanju z umetnostjo. Umetnost se mi zdi kot mamilo; ko nisi odvisen od nje, morda nimaš močne želje po njej, a bolj, ko jo spoznavaš, bolj si navezan nanjo in vedno bolj siromašno se zdi življenje brez umetnosti. Ne moremo pa pričakovati, da bodo vsi ljudje tako razmišljali. 

V uvodnih besedah festivalskega kataloga ste zapisali, da je SMG gledališče, "ki več kot pol stoletja vsebinsko, idejno in estetsko razpira, širi in pod vprašaj postavlja konvencionalne meje gledališke umetnosti". Kakšne so te meje in v kakšnem smislu danes sploh še lahko govorimo o mejah in o konvencijah gledališke umetnosti?

Gledališče je zelo tradicionalna forma, ki ima presenetljivo močne konvencije. Nekatere, v življenju vsakdanje stvari, na primer uriniranje moškega v javnem prostoru, na odru postanejo popolnoma drugačen znak. Gledališki oder je prostor, v katerem običajno dobi drugačno težo, in v tem smislu še vedno lahko govorimo o podiranju meja. Oliver Frljić se na primer v različnih institucijah srečuje s številnimi težavami. V gledališču je veliko samocenzure, stvari, ki jih ne smemo početi. Tudi sama kot umetniški vodja v določenih trenutkih nastopim kot cenzor. Gledališče je zelo močna konvencija, v kateri še zdaleč ni vse dovoljeno.

V kakšnem smislu nastopate kot cenzor?

Frljić je na primer enega od prizorov zrežiral tako, da so igralci pljuvali po slovenski zastavi. To je kaznivo dejanje, žalitev državnega simbola. Meni se to dejanje ni zdelo tako pomembno za predstavo in bi mi bilo žal, če bi se namesto o predstavi, o problemu nacionalizma, o katerem govori, sprožale zgolj senzacionalistične debate o tem dejanju. Frljić najinega dolgega pogovora o tem prizoru menda ni doživljal kot cenzuro, a na nek način to je cenzura. Kot umetniški vodja umetnikom seveda ne predpisujem, kaj naj počnejo, a za položaj umetniškega vodje se predpostavlja, da je to oseba, ki ve, do katere meje se lahko gre. Vsako gledališče ima svojo strategijo, ne le finančno, ampak tudi umetniško, in v njej smo zapisali vrednote, za katerimi stoji celo gledališče – naše vrednote so solidarnost, pravična družba, demokracija. Če bi se na primer pojavil umetnik, ki bi poveličeval nacionalsocializem, bi bil za nas zagotovo nesprejemljiv. V takšnem ekstremnem primeru bi se počutila dolžno, da posežem vmes. Tudi v devetih letih dela v Cankarjevem domu se mi je kaj takšnega zgodilo samo enkrat, ko sem pri umetniku protestirala zaradi očitnega simpatiziranja s seksizmom.

Usmeritev izrazito angažiranega gledališča sta v vašem gledališču v zadnjih sezonah močno zaznamovala predvsem Frlijć in Šeparović, pri slovenskih režiserjih pa ta tendenca ni tako močno izražena. Kako to, da v političnem, angažiranem smislu najbolj nagovarjata tuja režiserja? Ali je takšen pogled posplošen in je to usmeritev, ki je specifična le za omenjena režiserja?

Takšen pristop v gledališču je specifičen za oba omenjena režiserja, delo večine drugih hrvaških režiserjev pa bi se lahko zdelo v večji meri podobno ustvarjanju slovenskih. Sicer pa nikoli ne ločujem umetnikov glede na državo, iz katere prihajajo. Umetniki so bili vedno nomadi in kategorija države rojstva je popolnoma nerelevantna. Bolj relevantno se mi zdi to, da imajo v sebi poseben »virus«, ki je zelo podoben in kompatibilen z »virusom« SMG. 

Frljića in Šeparovića – in v prihodnji sezoni madžarskega režiserja Andraša Urbana, ki o gledališču razmišlja podobno – smo izbrali zato, ker se nam je zdelo, da bosta obogatila naš program, ne postavljam pa vrednostne lestvice, da je takšen način gledališkega raziskovanja boljši. V gledališču obstaja nešteto možnosti in vsaka ima svoje kriterije, po katerih presojamo kvaliteto predstave. Slovenske režiserje svet zanima na drugačen način, njihove režijske govorice niso tako direktne kot pri Frljiću ali Šeparoviću, a so kljub temu zelo relevantne predstave. Predvsem pa se mi zdi zelo pomembno, da imajo režiserji konsistentno režijsko pisavo, ki jo nadgrajujejo iz predstave v predstavo. 

Ali gre slovenskim gledališkim ustvarjalcem tako dobro, da jih te teme ne zanimajo dovolj, čeprav – nasprotno – občinstvo kaže velik interes? So to teme našega prostora ali Slovenci to gledamo distancirano?

Mislim, da se na Hrvaškem veliko bolj čuti vpliv vojne, ki je bila pri nas veliko krajša in na srečo veliko manj boleča. Zaradi vojne je bil tudi veliko bolj radikalen nacionalizem in trenja med različnimi narodnostmi in religijami. Tega slovenski prostor ni doživel v takšni obliki. Ob spoznavanju, kako svet doživljajo Hrvati in kako Slovenci, se mi to zdi bistvena razlika. So pa teme nacionalizma pri Frljiću ali nemoč življenja v neoliberalnem kapitalizmu pri Šeparoviću vsekakor globalne teme.

Preteklo sezono ste tematizirali umetniško ustvarjanje, sedanja sezona je zasnovana kot odgovor na svet, v katerem živimo, s sloganom S(ave) O(ur) S(ouls), po mestu že lahko vidimo plakate, ki napovedujejo naslednjo sezono s geslom Intimnosti. Kako, da se zopet vračate od družbe k osebnemu?

Vsaka sezona ima svojo rdečo nit, a v resnici vedno govorimo isto zgodbo. V sezoni, ki se ravno končuje, smo se ukvarjali z intimnostjo političnega, v naslednji se bomo ukvarjali s političnim intimnega. Ne moremo reči, da je intima stvar zasebnosti in družba stvar javnega prostora, kot da sta to dva ostro ločena fenomena, saj vplivata drug na drugega in se sooblikujeta. Vsekakor nismo pripravili hermetične sezone, neobčutljive za svet okoli nas; tudi obrat k intimnosti je angažiran, je političen. Fenomen sreče, ki ga bomo recimo raziskovali, tako ni odvisen samo od posameznika, ki srečo doživlja, ampak se postavljajo mnoga vprašanja, kaj in kako je družbeno posredovano, konstruirano in kaj »avtentično«. Rdeča nit sezone nam omogoča, da lahko poglobljeno razmislimo o posamezni temi in na koncu sezone vidimo, kako smo si v bistvu podobni, saj vsi govorimo o istih stvareh na različne načine. Všeč so mi programi, ki v razbiranje ponujajo konsistentno misel, ki pa ne sme biti nasilna.

Prelet, Uršula Cetinski

Povezani dogodki

Nika Arhar, SiGledal, 30. 5. 2012
Za ustvarjalce je najbolj koristen proces
Nika Arhar, SiGledal, 25. 8. 2012
Maligni odvodi plesne tehnike
Pogovarjala se je Nika Arhar, SiGledal, 29. 7. 2010
V slovenskem opernem prostoru manjka refleksije