Za naslovnika svojega pisma sem si izbrala gledališko hišo SNG Nova Gorica, prek katere sem kot otrok prvič stopila v stik z gledališkim svetom ter si kot dijakinja umetniške gimnazije polepšala večere z gledališko predstavo. Sedaj se je čez nas razprostrla črna zavesa, izpod katere se ne moremo rešiti kot posamezniki, ampak si moramo stati ob strani ter drug drugega spodbujati.
Že kot majhna deklica sem z mamo ob koncih tedna zahajala v gledališče, najprej kot članica Malega polžka in kasneje Velikega polžka. Čas, ki sem ga preživela v gledališču, je bil nepozaben, poln smeha in čarovnije. Poleg gledaliških utrinkov smo se otroci lahko tudi likovno izražali, tako da smo po predstavi narisali svoj najljubši prizor. Spominjam se, da me je ena izmed predstav še posebej očarala, in sicer Maček Muri. Nadvse pa me je navdušila tudi predstava Čarovnik iz Oza, ki sem si jo nazadnje ogledala skupaj z mlajšo sestrico ter ji predstavila čudovito sporočilo zgodbe. Lev, Pločevinko in Strašilo nam prikažejo tri dragocene človeške lastnosti: pogum, modrost in sočustvovanje, ter nas opomnijo, da moramo biti zvesti samim sebi, se naučiti imeti radi in se sprejemati takšne, kakršni smo.
Najpogosteje sem v gledališče zahajala v svojih dijaških letih, kar se je za dijakinjo dramsko-gledališke gimnazije tudi spodobilo. Obisk gledališča je postal nekakšen obred. Redno smo spremljali spored, se vpisali v abonma ter bili prisotni na različnih dogodkih, ki jih je organiziralo SNG Nova Gorica. Ob gledanju predstave te oblije neprecenljiv občutek zadovoljstva, sreče, presenečenja, lahko tudi žalosti, groze. Res smo lahko hvaležni vsem ustvarjalcem, od igralcev do stričkov in tet v ozadju, ki nam omogočajo biti del njihovih dogodivščin. Umetniško so nas navdihovali s kopico raznolikih predstav, kot so Gospa Bovary, Draga Jelena Sergejevna, Jeklene magnolije, Peter Kušter, Ekshibicionist, Don Juan, Realisti, Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa, Macbeth, Šest oseb išče avtorja in mnoge druge.
Svojo ljubezen do umetnosti pa sem prenesla tudi na mlajšo sestrico. Tako kot nekoč jaz je sedaj tudi ona ponosna članica Velikega polžka. Upam, da bo prav tako spoznala to posebno čarovnijo gledališča in jo ponesla s sabo v svet.
Letos mi zaradi vseh protikoronskih ukrepov na žalost ni uspelo priti do gledališke dvorane. Nestrpno čakam, da bo ta zmeda minila in da se bodo vrata gledališč ponovno odprla, brez kakršnih koli zadržkov, ter nas ponovno odpeljala v začarani svet. Do takrat pa moramo naše pridne in delavne gledališčnike spodbujati in jim vlivati upanje.
- Gaja Velušček