Dragi dramaturg, čudni časi so. No, pa saj čudni časi so nekako zmeraj, kako čudni so, je pa verjetno odvisno od tega, s katerega zornega kota nanje gledamo; od zgoraj so gornječudni, od spodaj pa dolnječudni, od strani pa nianse delajo razlike. Je pa res, da so časi, v katerih smo se znašli, nepoznano čudni in v tej nepoznanosti je čutiti delce strašljivosti – otipljive, žive čudnosti in ne fiktivne. Gledališče je sestopilo z odra – odločno in s težkim korakom – se sprehodilo v vsakdanjo realnost in za sabo spustilo gledališki zastor – težek, zadušljiv, tak, da v njegovih gubah zlahka izgubiš smer in voljo. Sredi realnosti, sredi sedanjosti, v tukaj in zdaj se je predstava nenadoma končala; v resničnem tukaj in zdaj in ne v fiktivnem sedanjiku, za katerega vsi vemo, da je samo navidezen, da imamo izbiro vanj verjeti in ga živeti ali pač ne. Gledališki zastor se je spustil kar počez, čez naš vsakdan, kot sekira, ki zareže v tkivo drevesa, se je zastor zarezal v tkivo družbe in grobo razcepil, uničil in do nerazpoznavnosti pomendral mehko in občutljivo družbeno tkivo ter ga tako iznakazil, da je obstoj krhkih človeških prepletov, ki v sebi nosijo zapis zgodovine in načrte za prihodnost, vprašljiv.
Gledališča so se sedaj že drugič brutalno zaprla. Brutalno se je zaprla kultura, utihnila umetnost, brez katere bi človek in družba ne bila to, kar sta, v teminah in jasninah. Težko je verjeti in še bolj nemogoče dojeti to končnost nečesa, razmišljati o ničnosti nečesa, česar ni, o nečem, kar še fatamorgana ne more biti, kaj šele ideja s potencialom rojstva in obstoja.
A vendar je gledališče dvoživka, v to verjamem in želim si v to verjeti in moram/-o v to verjeti, da ko bo hibernacijskega obdobja konec, bo po uvodni nabirki energije ponovno zažarela in zaživela v sebi lastnem prostoru. Seveda in verjetno ne na enak način, a spremembe so del rasti, so del napredka; odkrivanje novih izraznih poti je nujno, je plodno početje, je poriv v nove ustvarjalne svetove, v katere ni še nihče vstopil. Želim biti optimistka in skozi to prizmo pogledati na vse posamezne elemente, ki bodo v procesu zaprtja odmrli, in za njimi bomo žalovali ter po koncu žalovanja bo v nas zazevala prazna vrzel, ki bo klicala k zapolnitvi in bo hlepela po novem, svežem, zvedavem in malce norčavem umetniškem izrazu, takem, kot se za gledališko kipenje spodobi. V to verjamem. Gledališka umetnost s svojimi nekaj tisoč let dolgimi in v široko mrežo prepredenimi koreninami bo pognala nov popek, iz katerega se bo razcvetel nov cvet, cvet, ki bo v sebi nosil zapis vsega preteklega in dišal po prihodnjem ter zablestel v vsej svoji lepoti, v tukaj in zdaj. Gledališče to zna, ima primerna orodja, ni golo in boso in predvsem ni odeto v cesarjeva nova oblačila. Ker ne more biti, veliko bi nas bilo, ki bi kričali, da je cesar nag. In če ne bi kričali mi, bi nas kot deus ex machina na to opomnil Dioniz.
Mogoče bo treba malce močneje udariti na brontejon (ogromen boben za grom, ki so ga uporabljali v gledališču v antični Grčiji), da se razpeni morje, zatrese zemlja, vzdrami njeno goreče jedro, iz katerega bo vzniknilo nekaj novega, plemenitega, živega in navdihujočega. Nekaj, ob čemer se bo predramila in vztrepetala duša. Moč gledališča tudi v teh čudnih časih ne bo usahnila, mogoče si bo privoščila samo malček pavze in nas pustila same za čas kratkega dremeža.
Katarzična spoznanja, ki jih je gledališki, kulturni, umetniški dremež sprožil, dajmo, usmerimo v iskanje novih izraznih poti in v ponovno povezovanje s tistim, kar gledališče dela živo, in z vsem tistim, kar človeka dela Človeka. Navlako naj odplavi, larpurlatizem prav tako.
- Samanta Kobal