Ravnokar sem se vrnila s skoraj vsakodnevnega večernega sprehoda na Ljubljanski grad ali pa Rožnik. Kljub pozni uri me nekaj v meni okoli pol sedmih zvečer vsakič pripravi do vzgiba, da grem ven in hodim, pa četudi sta zunaj megla in mraz, no, danes je bila skoraj polna luna in že cel kup novoletnih lučk. Ta ura vzgiba pride seveda kot nadomestek za večerno predstavo, saj sta telo in um vajena že več kot trideset let na večerni vrh dneva, na dajanje in prejemanje, vznemirjenje in pomiritev. Med hojo se učim tekst, posnamem na telefon kakšno pesem ali pa samo pustim mislim, da divjajo sem in tja od ene asociacije do druge. V kakšnem času smo se znašli, se sprašujem? Večinoma je zvečer mesto prazno, samo Woltovi kolesarji švigajo z vso hitrostjo mimo mene, so kot preživeli ostanki nekega prejšnjega sveta oziroma znanilci novega. Hrana na dom, dobrine na dom, kultura na dom. Wolt za gostince je kot internet za gledališčnike in kulturnike nasploh. Možnost obstoja kljub zaprtju kulturnih ustanov. Ali mi je to všeč, se samoizprašujem in si zelo hitro pragmatično odgovorim: boljše to kot nič. In ja, seveda vem, da spletno predvajanje predstav in nudenje drugih vsebin nikakor ne more nadomestiti živega stika med igralcem in gledalcem, ampak, ja, še vedno boljše kot nič. In vaja na zoomu je še vedno boljša kot vaja, ki je ni. In na tem mestu lahko rečem hvala bogu, da imamo tehnologijo, čeprav je drugače ne maram pretirano. In zdaj me lahko vprašate, ja za koga pa vadite, če je vse zaprto? Za vas, dragi gledalci, in za nas, ker vsi srčno upamo, da se bo spet nekako vzpostavila "normalnost", čeprav vsi vemo, da bo drugačna, ker ta strašni čas že pušča in bo pustil posledice ... Ampak jaz ostajam optimistka in z odprtim, čeprav že kar "zrelim" srcem zrem v prihodnost. Zavedam se, da imam neizmerno srečo, da lahko ustvarjam gledališče, in sem za to hvaležna in ta misel me dela mirno. Hvaležna sem vsakemu gledalcu, ki je prišel in bo še prišel v gledališče in vsakemu gledalcu, ki si v teh časih ogleda predstavo ali pa dogodek prek spleta, in verjamem, da imamo vsi od tega veliko. In neizmerno se veselim, ko bom lahko tudi sama spet ne samo igrala v živo pred občinstvom, ampak tudi kot del občinstva gledala predstave ... Do takrat pa bodo moj teatrski svet vaje, že dober mesec in še naslednjih nekaj tednov je to svet Srečka Kosovela, kot ga vidita Katarina Morano in Žiga Divjak, neizmerno globok in točen za čas, ki ga živimo zdaj, čeprav so bile vse misli napisane že stoletje pred našim ... Kar strašno in zelo pomenljivo! Naj zaključim kar z njegovimi besedami: "Silni so oni, ki se ne uklonijo, ki se ne zlomijo. In ti premagajo svet in ne umrejo."
P. s.:
Hvala, Peter Šalamon, za tvoje pismo! Toplo mi je bilo pri srcu, ko sem ga brala, in ogromno mi pomeni!
***
Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledaliških ustvarjalcev, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.