Dragi Brane!

Kakšno leto, kaj? Je na začetku še pasalo, da smo se nekako odklopili, zdaj pa je vsak dan bolj še en prvih dni adventa, pričakovanja; veš, da bo prišel "The Day", ampak – ne še tako kmalu. No, zdaj ko nam ni dano biti skupaj v dvoranah, se lahko zavemo tudi vsega, kar si ne rečemo, ker nepremierska publika navadno hitro odhitimo iz dvorane. Zato bom zdaj, galantno, izkoristil priložnost in se vam zahvalil za vse za nazaj: hvala, Brane, za Dej ne govor, ki je kot mlad gledalec v svoji prvi abonmajski sezoni sicer večinoma nisem razumel. Hvala, Brane, za vsakič nekoliko drugačno vlogo. Hvala, Brane, da ste s Senco tvojega psa približali bistvo Brela tudi tistim, ki ne razumemo niti besedice francosko. Hvala, Brane, za pogovor o šansonu in našem gledališkem prostoru. Hvala, Brane, za spoznanje z Drajnarjovima vampoma. Hvala, Brane, za trdo resničen prikaz tega, kar lahko človeka pričaka v starosti, demenca namreč. Prav pri Očetu sem prvič zares podoživljal misel, da lahko kot človek postanem breme. Hvala, Brane, za karantenskega Sahiba, o katerem poprej še nisem slišal, pa je genialen! In resnično hvala, Brane, da ste v našem Celju!

Do ponovnega snidenja v dvoranah kličem vse dobro. Do takrat pa bom v svoj radio tiščal plošček Senca tvojega psa. Bodi fejst!*

- Vid Palčnik

* Vem, da bi bilo vljudneje vikati, a se tako bolje sliši.