Spoštovani Aleksander Tolmaier,
ko sem gledala predstavo Že spet nikoli več (Teater Šentjanž, 2019), sem se spraševala, kako hitro bi se strah lahko spremenil v sovraštvo in kako obojega v vas in vašem delu nikoli, res nikoli, ni zaznati. Šele pri ponovnem ogledu te predstave sem se zavedela, da veliko lahko povedo gib, glasba, mimika, kako pripovedujejo prav tako glasno kakor beseda. Podobno velja za predstavo (prav tako Alenke Hain) 5 & 20 udarcev. S 25 stavki, toliko, kolikor je črk slovenske abecede, igralci opozorite na … To si pa res morate vsi ogledati. Saj gostovanja niso izumrla z eno nesramno korono pa tudi Šentjanž ni tako daleč.
Ne smem naštevati, s kom vse na Koroškem nadaljujete žlahtno tradicijo gledališča Ericha Prunča (Scapinove zvijače, Antigona, Mrtvo oznanilo Florjana Lipuša), ker potem to ne bi bilo pismo vam. Tudi primerjave niso poštene: koliko mladinskih skupin brsti in cveti, dragocene in aktualne so prav vse predstave, trenutno dosegljive v Kinu v karanteni, na spletnih straneh KKZ in SPZ.
Pred leti ste v Nočnem obisku (radio Ljubljana), mislim, da Janku Petrovcu, razgrnili okoliščine, v katerih delate na avstrijskem Koroškem: stvarno, pogumno, veselo, odprto, z vizijo. Takrat sem postala na vas pozorna in spremljam vaše delo, kar pa je zelo enostavno, saj me zanima vse, kar se na Koroškem dogaja, vi pa ste vedno tam, kjer se kaj dogaja.
Da ne bi zatavala v naštevanje, raje o naključnem srečanju: najbrž se ne spomnite, da sva se enkrat bežno srečala tudi na celovški gimnaziji (SLOG, Slovenska gimnazija v Celovcu). Ko sem iskala zbornico, me je usmeril dijak, ki je čakal na vas: dali mu boste napotke, ker se pripravlja na sprejemni izpit za akademijo. Pogledala sem na uro: ali oddaja Dober dan, Koroška, dober dan, Štajerska ne poteka v živo? Pa ste že prihiteli, stisk roke in smo šli vsak v svojo smer. Edinih trideset minut slovenščine na avstrijski televiziji pomeni ta oddaja, v Sloveniji jo gledamo ob ponedeljkih popoldne. S prepoznavnim, umirjenim, a angažiranim glasom vodite tudi jutranje in popoldanske radijske oddaje slovenskega sporeda ORF na frekvenci Radia Agora. In odgovarjate na pisna vprašanja po oddaji.
Ko sem se še brez koronaomejitev sprehajala po Radišah in obiskala marsikatero prireditev Slovenskega prosvetnega društva Radiše, ste jih moderirali in v društvu tudi vodite mladinsko skupino. Nepozabno je radiško trikraljevsko petje. – Postopoma sem spoznala tudi vašo povsem gledališko družino, Veroniko Kušej (že dvajset let vodi mednarodni lutkovni festival Cikl cakl), hčerki Ajdo in Brino (Vaje v slogu, Teater Šentjanž, 2019; Desni kupe, KPD Šmihel, 2018). – Kako sem vas bila vesela lani, ko sem šla med maturo na sprehod ob Ljubljanici, pa ste se mi vsi štirje prismejali nasproti. In spet ni bilo časa niti za kavo.
Sedaj poteka vse delo in vse pogovarjanje po spletu. Pogrešam redne poti čez Karavanke, ne morem pa reči, da se stiki niso ohranili, nekateri celo okrepili: radovednost in povezanost najdeta pot.
Spoštovani Aleksander, čestitam vam za originalno zasnovo in vodenje prireditve ob osmem februarju, ki ste jo letos posvetili stoletnici rojstva in desetletnici smrti Janka Messnerja; Pokržnikov Luka je živel na Sojnici pod Radišami; predstavili ste ga tako, da je zaživel pred nami, kakršen je bil: jedek, samozavesten, ukoreninjen in ves zgodbarski.
Hvala, da težave z omejitvami vred sprejemate in delujete brez pritoževanja, z vizijo, ki ste jo bili napovedali v tisti oddaji.
Vse dobro in lep pozdrav na Koroško.
V Ljubljani, marca 2021
Lidija Golc