Branko Završan / Foto: Uroš Hočevar, Gledališče Celje
Gledalci, ki pogrešajo gledališče v živo, pišejo gledališkim ustvarjalcem, kako doživljajo prekinitev živega stika, in obljubljajo, da se bodo po koncu epidemije vrnili v dvorane. – Vid Palčnik: "No, zdaj ko nam ni dano biti skupaj v dvoranah, se lahko zavemo tudi vsega, kar si ne rečemo, ker nepremierska publika navadno hitro odhitimo iz dvorane." – Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi in ga pošljite na sigledal@gmail.com.
Branko Završan / Foto: Uroš Hočevar, Gledališče Celje
Dragi Brane!
Kakšno leto, kaj? Je na začetku še pasalo, da smo se nekako odklopili, zdaj pa je vsak dan bolj še en prvih dni adventa, pričakovanja; veš, da bo prišel "The Day", ampak – ne še tako kmalu. No, zdaj ko nam ni dano biti skupaj v dvoranah, se lahko zavemo tudi vsega, kar si ne rečemo, ker nepremierska publika navadno hitro odhitimo iz dvorane. Zato bom zdaj, galantno, izkoristil priložnost in se vam zahvalil za vse za nazaj: hvala, Brane, za Dej ne govor, ki je kot mlad gledalec v svoji prvi abonmajski sezoni sicer večinoma nisem razumel. Hvala, Brane, za vsakič nekoliko drugačno vlogo. Hvala, Brane, da ste s Senco tvojega psa približali bistvo Brela tudi tistim, ki ne razumemo niti besedice francosko. Hvala, Brane, za pogovor o šansonu in našem gledališkem prostoru. Hvala, Brane, za spoznanje z Drajnarjovima vampoma. Hvala, Brane, za trdo resničen prikaz tega, kar lahko človeka pričaka v starosti, demenca namreč. Prav pri Očetu sem prvič zares podoživljal misel, da lahko kot človek postanem breme. Hvala, Brane, za karantenskega Sahiba, o katerem poprej še nisem slišal, pa je genialen! In resnično hvala, Brane, da ste v našem Celju!
Do ponovnega snidenja v dvoranah kličem vse dobro. Do takrat pa bom v svoj radio tiščal plošček Senca tvojega psa. Bodi fejst!*
- Vid Palčnik
* Vem, da bi bilo vljudneje vikati, a se tako bolje sliši.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-branku-zavrsanu