Še danes jo imam nalepljeno na steni. Porumenelo in zbledel napis: PARTER LEVO, 3. vrsta, 5. sedež. Ob meni je sedela starejša gospa, ki si je vmes postregla s frutabelo. Mogoče je imela sladkorno, kaj pa vem. Pred mano študent režije z ogromno frizuro, ki se nasmiha svojim prijateljem. Dvorana ni polna in postavitev na odru je čisto preprosta.
Utripalo je kot nekakšen val, ki pride čisto počasi in te potem odnese s sabo. Kot da si njegov znanec, ki ga že res dolgo ni videl. Da si zapomniš, kdaj si kradel. Polikarpove besede iz tvojih ust, ki so odmevale med nami. Se usedle med vršičke ušesnega masla in tam ostale. Izidorjeva roka, ki je udrihala po leseni mizi, da se je nekaj v nas počasi prelomilo. In dobro se je prelomilo.
In nisi bil več sam svoj ekosistem, ampak le še en vojščak, ki se po ničemer ne razlikuje od drugih. Z nas je bilo sprano čisto vse, ves balast, kič in nepotrebne geste. Samo mi, ki utripamo skupaj s tabo. Da si zapomniš, kdaj si kradel. Gospa s frutabelo nanjo pozabi. Študent režije se ne smeji več. Jaz pa samo sem nekje tam, v tretji vrsti.
Še danes jo imam nalepljeno na steni. Tiho utripa in me kliče k sebi. Da si zapomniš, kdaj si kradel.
- Lara Gobec