Dragi moji, drage moje,
dovolite mi, da vas imenujem tako … Ja, nekako sem vas vzela za svoje, za nepogrešljive v svojem življenju. In v teh nenavadnih in čudnih časih manjkate! Zelo! Pogrešam gledališke predstave, in četudi jih spremljam na spletu, to ni isto, to ni pristno, ni pravo doživetje, ni tisti pravi gledališki večer, nabit s posebno energijo. S smehom ali solzami, z razmišljanjem, ki ga sproži dogajanje na odru. Želim si, da bi se kmalu spet srečali, da bi se spet vrnili čudoviti in nepozabni večeri, polni energije in novega smisla, ki mi ga vedno znova prinašate …
Do kmalu ... pogrešam vas,
Tanja Žigon