Sedim za mizo, obdano s spomini. Družbo mi delajo še štrije gledalci in Xavier Bobés. Pred nas riše uprizoritev Zlahka pozabljeno. S hitrimi potezami in nežnim glasom nas vabi v svet spominov, preteklosti, časa, ki ga nisem izkusil. Fascinira me odtujenost, ki polni mizo in se z vsakim premikom zdi bolj domača. Popeljani smo v drug svet. Ko se nastop konča, nas performer prosi, da o predstavi ne govorimo naprej. Želi, da bi jo drugi izkusili tako, kot smo jo mi.
Čeprav je festivala že konec, bom to v tem zapisu spoštoval. Raje kot refleksijo ali analitično analizo predstave, vam bom zapisal en spomin.
Ko je bil Beni star šest let, ga je babica odpeljala v majhen center Žalca, mesta, v katerem je živela. Ulice so bile obdane s strnjenimi hišami in ljudje so urno tekali levo in desno. Zdelo se je, kakor da imajo polno opravkov, ki jih morajo nujno postoriti. Že po nekaj korakih sta zavila na tlakovano pot, ki ni bila obdana z množico. Tam sta se najprej ustavila na sladoledu in Beni je naročil tistega rumenega s črnimi pikami – vanilijo. Dobil ga je v majhnem zelenem lončku, saj kornetov nikoli ni maral. Babi je naročila grenko kavo in Beniju ob prošnji, da jo poskusi, razložila, da je za kavo še premlad.
Ker se je pomlad že dodobra začela in je bilo vreme že več kot lepo, sta se usedla zunaj, na kovinske bele stole z modrimi blazinami, ki so bile pretanke, da bi ublažile pritisk kovine na zadnjici in stegnih. Beni se je zato neudobno presedal. Sladoled ni bil najboljši, kar jih je otrok do takrat jedel. Bil je gumijast in presladek, hkrati pa je bil obdan z mavričnimi mrvicami, ki Beniju niso bile ljube. Nato sta se odpravila do neke čudne majhne bele hiše, ki je bila ujeta med dvema drugima, veliko večjima hišama.
Njena okna so bila majhna in zastrta z temnimi zavesami. Le okna v pritljičju so bila neprekrita, a ob pogledu vanje je Beni lahko videl le svoj odsev. Nad vrati je bila napisana neka čudna beseda, ki je Beni ni poznal in babica mu je razodela, da bosta vstopila v hišo, v kateri se skriva vsaka knjiga tega sveta. Beniju so zažarele oči in dvakrat je pocukal babico za rokav in vprašal: “Čisto vse knjige, babi? Čisto vse?”. Babica je pokimala, ga prijela za roko in skupaj sta vstopila. Majhen zvonček na vratih je naznanil njun prihod in prijazna stara gospa je pozdravila. Imela je dolge sive lase in še daljšo črno obleko. Nosila je velika očala ter skakljala po prostoru, iščoč knjige. Zdelo se je, kakor da točno ve, kaj dela. Vsaka stena je bila sestavljena iz temnih polic, na njih pa so stale tisočere knjige. Na sredini sobe je stala velika miza, tudi na njej so stale gore knjig. Knjige. Povsod knjige. Butalci, Mali princ, Sapramiška, nekaj tujega …
Vse to je Beni lahko videl na policah, ki so bile tako nizko, da je do njih njegov pogled lahko prišel. Bil je očaran. Nikoli v življenju še ni videl tako veliko knjig. Vonj po starih knjigah, svečah in disečih palčkah ga je omamljal in okus po slabem sladoledu je počasi zamenjal okus sladke čokolade, ki mu jo je gospa ponudila. Prah, ki je plaval skozi prostor, ga ni zmotil, verjetno ga sploh ne bi opazil, če se ne bi ob previdnem dotiku vsake knjige nekaj novih delcov osvobodilo in odplavalo v zrak. Babica je sedela zraven prodajalke knjig in takrat je Beni ugotovil, da se poznata. “Veš Benjamin, zaradi te tete imam doma vse tiste knjige” je rekla in pokazala na teto Bojano. Slednja je Beniju nato pokazala, kje se nahajajo slikanice in mu dovolila, da si jih ogleda ter celo dotakne in odpre. To je bilo zanj nekaj novega in navdušujočega, saj so ga doma zmerom učili, da se ne sme ničesar dotikati, razen če misli kupiti.
Otroško veselje je počasi začelo koprneti, ko je Beni dojel, kaj pomenijo številke na knjigi. Napisane so bile dolge in visoke številke, tiste o katerih se večkrat pogovarjata mami in oči, sam pa je imel pri sebi le par kovancev. Razočaran je še naprej gledal knjige, poseganje po debelejših kupih papirja mu je vzbujalo več radovednosti kakor male slikanice in z zanimanjem je občudoval, koliko besed morajo avtorji poznati, da napišejo knjigo. Takrat namreč še ni vedel, da se besede v knjigah tudi ponavljajo. Čez čas je babica Benijevo sanjarjenje prekinila s ponudbo, da si skupaj izbereta eno knjigico, ki jo bo odnesel domov.
Beni je evforično pograbil gigantsko knjigo, ki jo je komaj držal z obema rokama. Ženski sta se zasmejali in pripomnili, da bi bilo pametno, da si najde malo manjši zalogaj. Skupaj so nato poiskali manjšo slikanico, njenega naslova se Beni ne spomni več. Bila je rdeče barve, na njej pa so bile narisani pisani cvetovi, ki so lebdeli na podlagi, pod njimi pa je stala velika siva miš s predpasnikom. Knjiga je stala 500 tolarjev. To je bila Benijeva prva lastna knjiga in nanjo je bil zelo ponosen. Po tem sta z babi vsako leto za Benijev rojstni dan odšla v antikvariat po knjigo in vsako leto si je izbral debelejšo.
***
Članek je bil izvirno objavljen na blogu festivala LUTKE 2018, ki nastaja v sklopu celoletnega seminarja Mala šola kritike.
Pišejo: Tjaša Bertoncelj, Maša Jazbec, Maša Radi, Nika Švab, Benjamin Zajc
Mentorica delavnice in urednica bloga: Zala Dobovšek