Maša Radi, 14. 9. 2018

Telesa kot prostor pripovedovanja

Festivalski blog – Lutke 2018
Foto: Arhiv Livsmedlet theatre
Foto: Arhiv Livsmedlet theatre
Foto: Arhiv Livsmedlet theatre

S klopcami in blazinami delno obkrožen bel kvadrat, na katerem so na različnih mestih postavljeni raznoliki predmeti, s svojim belim, na platno spominjajočim površjem, izgleda kot platno, ki čaka, da ga predstava Nevidne dežele poriše s svojo zgodbo. V razmerju z miniaturnimi človeškimi figuricami, ki spominjajo na zbirateljske predmete, je prazno polje, na katerem lahko s pomočjo malo predmetov in domišljije zrastejo mesta in se bijejo bitke. A ta bela površina se kmalu izkaže za neke vrste odlagalno površino, pravi oder pa postaneta telesi na Finskem živeče švedske plesalke Sandrine Lindgre in izraelskega lutkarja ter performerja Ishmaela Falkeja.

Na in prek svojih teles pripovedujeta na začetku časovno in geografsko nedoločljivo, danes že rahlo ponavljajočo se begunsko zgodbo, ki nas popelje prek različnih preprek, poti in težav, ki jih bežeči ljudje srečajo na poti. Begunska pot, ki jo premagujejo miniaturne figurice, je prikazana s pomočjo površin, ki jih ponujajo različne površine človeškega telesa. Nastopajoča se včasih izmenično, včasih hkrati premikata v različne pozicije, kjer nato drug drugemu na kožo lepita figurice. Med ustvarjanjem teh miniaturnih in kratko trajajočih slik spominjata na igrajajoča se otroka, ki ustvarjata odrsko verzijo stop motion animacije. Ker figurice ne ponujajo možnosti kakršnega koli spreminjanja poz, so osrednji liki v predstavi pasivni. Pri pripovedovanju zgodbe (s sicer izmišljenim jezikom) je zato v pomoč zvočna spremljava Niklasa Nyboma, ki vizualno sliko dopolni z zvočno sliko okolja, v katerem se figurice trenutno nahajajo in s tem ustvarja pripovedno linijo, ki je same slike ne bi.

V nekaterih trenutkih se temu skupku različnih prostorov pripovedovanja pridruži še video, ki je umeščen ali v situacije, kjer ga najdemo v resničnem življenju, ali pa kot povečava. Mirnost in preciznost avtorjev v kombinaciji z zaporedjem mini slik ustvari počasen tempo predstave, ki ga nastopajoča popestrita v izvrstnih trenutkih, ko njuni telesi prevzameta dvojno vlogo. Že na začetku, sedeč drug ob drugem na klopci, se vzpostavita ne le kot ustvarjalca podob in svetov, temveč tudi kot telesi, ki bosta sami kot lika pripovedovali zgodbo. V določenih momentih namreč prek akcij ali pozicij njuni telesi – v primerjavi s pomanjšano in neosebno zgodbo miniaturnih figuric – prikažeta bolj osebno in intimno plat. Na tem nivoju pripovedovanja izstopata dva trenutka. Pri prvem s potopitvijo glave v soljeno vodo prikazujeta mučno stanje telesa, ko mu pri utopitvi zmanjkuje zraka. Drugi pa s svojo močno podobo odlično zaključi predstavo; Ishmaelovo ‘mrtvo’ ležeče telo, čigar roka obstane tik pred miniaturno verzijo finske meje, sicer prej medlo in nespecifično zgodbo hitro umesti v realnost. Hkrati pa ta trenutek razkrije tudi neizkoriščeni potencial vseh prostorov pripovedovanja, ki jih ponujata telesi Sandrine in Ishmaela.

 

***
Članek je bil izvirno objavljen na blogu festivala LUTKE 2018, ki nastaja v sklopu celoletnega seminarja Mala šola kritike.

Pišejo: Tjaša Bertoncelj, Maša Jazbec, Maša Radi, Nika Švab, Benjamin Zajc
Mentorica delavnice in urednica bloga: Zala Dobovšek

https://lutke2018.wordpress.com/

Festival Lutke

Povezani dogodki

Benjamin Zajc, 15. 9. 2018
Tehnologija sama po sebi ni umetnost
Benjamin Zajc, 15. 9. 2018
Temačen, hladen, irončen – Grimm
Tjaša Bertoncelj, 16. 9. 2018
Odtajanje
Maša Radi, 16. 9. 2018
Sedmina za pripovedno gledališče
Benjamin Zajc, 16. 9. 2018
Moja glina je lahko pošast
Maša Radi, 17. 9. 2018
Možički iz voska in vrečk
Maša Jazbec, 17. 9. 2018
Nečloveško, človeško in prečloveško
Tjaša Bertoncelj, 16. 9. 2018
Ko ura odbije trinajst
Maša Jazbec, 17. 9. 2018
Priprava čaja je cirkuški trik
Maša Radi, 16. 9. 2017
Oder kot igralnica
Maša Radi, 17. 9. 2018
Možički iz voska in vrečk
Maša Radi, 16. 9. 2018
Sedmina za pripovedno gledališče