Najprej se predstavi slovenska ekipa, nato pa na oder stopi italijanska, ki odigra isto predstavo. Videno temelji na atmosferi, ki jo poskušajo ustvariti s pomočjo igre, meglic in avdio-vizualnih elementov. Začne se počasi, zasanjano. Lik njega se prebija skozi življenje treh uspešnih alpinistov, hkrati pa poskuša razumeti njihova stališča, odločitve in podvige. Svoj razmislek konstantno usmerja v goro, četrti (nemi) lik, ki se personificira skozi stalno prisotno projekcijo in obenem predstavlja tudi edini očitnejši scenski element. Drugi del predstave eksponentno preskoči v dinamiko z nevarno nabitostjo, ki nato svojo katarzo doživi v ponovni, zaokroženi umiritvi. Besedilo in posledično predstava očitno kažeta mešanico dveh slogov – slog dramskega avtorja in slog avtorice priredbe. Skupaj se združita v plavajoči ritem, navdan z morbidnostjo in vprašanji, na katera ni mogoče najti odgovora.
***
Vsebino Biltenov 52. Festivala Borštnikovo srečanje in [B]bloga ustvarjajo študentke in študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter mariborske in ljubljanske Filozofske fakultete.
Povezave: