Predstava Opice, ki so si jo obiskovalci Lutkovnega gledališča Ljubljana premierno v Sloveniji lahko ogledali že v mesecu aprilu letošnjega leta, se v sklopu programa 14. mednarodnega festivala Lutke 2018 še najbolj približuje problematiziranju in premišljevanju o sodobnem lutkarstvu v koraku s sodobno tehnologijo, digitalnim svetom ter premeščanjem žanrskih meja znotraj uprizoritvenih umetnosti. Opice so nastale v okviru evropskega projekta N.A.P. P., ki povezuje štiri evropske lutkovne ustanove z enakim ciljem, tj. skrb za razvoj sodobnih lutkovnih pristopov v povezavi z digitalno umetnostjo in omogočanje razširitve referenčnega prostora lutk na nove hibridne uprizoritvene oblike.
Predstava Opice v režiji izraelskega umetnika Amita Drorija želi prikazati mehanski univerzum oz. umetni mikrokozmos, ki bi zabrisal meje med človekom in strojem, ki bi sprožil svojevrsten mehanizem postavljanja vprašanj o odnosu med nečim tehnološkim (neživim) in človeškim (živim). Če bi se ob premisleku o Opicah želeli osredotočiti na tri pomenske sklope, močno prisotne v uprizoritvi, bi jih lahko zvedli na tri pojme: nečloveško, človeško in prečloveško.
Miniaturni žarometi, micelijsko prepredeni kabli, kopica tehnoloških pripomočkov in ne nazadnje, devet robotskih lutk-opic nasproti trem ljudem, človeškim izvajalcem, uprizoritveni prostor spremenijo v povsem drug svet, že skorajda eksotičen svet, kjer ni mogoče govoriti o »ekosistemu«, katerega naseljuje človek, temveč o mehanskem svetu, ki ga vodijo zakoni ničel in enic, kombinatorika programerskih kod in posebna koreografija več kot tristo strojev. Gledalcu se na prvi pogled zazdi, da je vstopil v svet nečloveškega, hladno tehničnega mikrokozmosa.
V prvotni nečloveškosti uprizoritvenega prostora pa je mogoče zaznati človeški dotik. Navsezadnje je človek tisti, ki ustvarja robote in stroje, človek je tisti, ki želi svoje robotske stvaritve počlovečiti skozi njihovo funkcionalnost, človek je tisti, ki svojo ustvarjalno moč vnaša v izdelovanje robotskih kreatur (v primeru Opic velja omeniti, da je Drori s skupino svojih sodelavcev izdelavi vseh strojev in mehanskih lutk namenil pet let, pri čemer je uporabil odprtokodne tehnologije, EMG, tradicionalne in sodobne tehnike obdelave lesa in kovine). Temu človeškemu znotraj tehnološkega, digitalnega sveta se ustvarjalna ekipa Amita Drorija ne more odreči. V uprizoritvi so robotske lutke-opice v nenehni interakciji z ljudmi, s tremi ustvarjalci, ki omenjene kreature vodijo, animirajo in manipulirajo na daljavo s pomočjo računalniške tehnologije. Gre za preplet robotske in človeške prisotnosti na odru, ki se manifestirajo v različnih uprizoritvenih fragmentih. Gledalec tako opazuje, kako robot-opica vozi tricikel, kako spremlja video posnetek znanstveno-dokumentarnega prispevka, kako se premika po prostoru in posnema človeške gibe. Človeška plast uprizoritve je najmočnejša v tem, kako Drori prikazuje potrebo po vzpostavljanju odnosa do robotskih lutk na odru. Z dotikanjem, s pogledom in z željo po dialogiziranju z roboti-lutkami, avtor predstave poseže po tistem, kar je lastno človeškemu psihološkemu mehanizmu – po iskanju subjektivnega.
Opice pa se ne ustavijo pri navidezno bipolarni shemi, razprti med nečloveškim in človeškim. Zdi se, da želi ustvarjalna ekipa vzbuditi še eno plast, ki bi jo lahko poimenovali »prečloveško«. Gre namreč za preseganje človeškega in hkrati preseganje nečloveškega. To preseganje se kaže v interakcijah človeških izvajalcev z roboti-lutkami. Ko Drori nagovarja enega izmed robotov-lutk in mu izpoveduje svojo osebno zgodbo o zgodovini zdravstvenih težav z očmi, ko materinsko previdno pristopa do robotov-lutk in uprizori celo rojstvo novega robota-lutke tako, da se prelevi v vlogo porodne babice in prereže popkovino (tj. kable) novorojenemu robotu-lutki, smo priča nečemu presegajočemu, morda prečloveškemu. Mar je evociranje empatije pri gledalcu, ko je priča tovrstni osebno-izpovedni interakciji med robotom in človekom (pri čemer je besedna funkcija dodeljena človeku, robotu pa nebesedna funkcija in zgolj dejstvo, da v prostoru obstaja in tam preprosto je) način, kako želijo Amit Drori in njegova ustvarjalna ekipa vzbuditi prevpraševanje o vplivu sodobne tehnologije na človeka?
Celo več, konec uprizoritve se strne v nagovoru ene izmed človeških izvajalk največjega robota-lutke (mimogrede, gledalcu ne uide dejstvo, da omenjeni robot-lutka močno spominja na velikega orangutana, ki je v naravnem ekosistemu postal ogrožena vrsta). Ustvarjalka robota-lutko (v hebrejskem jeziku) nagovarja kot vsemogočnega očeta, Boga, Abo in mu skozi melodramatiziran, krčevit in čustveno nabit pristop izpove svoje dvome, svoje misli in navsezadnje poklone. S tem se uprizoritev strne v razprt konec, mikrokozmos mehanskih lutk se odene v temo in gledalcu prepusti nadaljnji razmislek.
Predstava Opice, ki so jo ustvarjalci poimenovali robotsko obredje, vsekakor odpira mnogo vprašanj o odnosu tehnološkega izdelka (robota) in tehnološkega izdelovalca (človeka), pri čemer ne ponuja enoznačnih odgovorov in jih morda tudi ne želi ponuditi. Kar ostaja problematično in bi moralo biti problematizirano, je estetsko-umetniška plast predstave. Opice se bolj kot hibridna forma lutkovnega uprizarjanja vzpostavljajo kot instalacija, v katero so vneseni narativni vložki. V to, da bi uprizoritev lahko poimenovali robotsko obredje, kjer so obredni motivi in pristopi jasno nakazani, se vsiljuje močan dvom. Kljub močnemu glasbenemu elementu z orientalskimi zvoki santurja (tj. brenkalo, podobno sitarju, ki izvira iz kulture Bližnjega Vzhoda), ki napotujejo na občutje obreda, so ostali elementi v ozadju in gledalca ne povabijo v popolno obredno doživetje.
Predstava Opice se tako v programski festival umešča kot plodovita stvaritev, ki odpira mnogo vprašanj in kliče po nadaljnjem raziskovanju odnosa tehnologije in umetnosti. V začetku je bila luč in potem so bile Opice. Gledalci pa lahko z radovednostjo čakamo, kaj bo sledilo Opicam.
***
Članek je bil izvirno objavljen na blogu festivala LUTKE 2018, ki nastaja v sklopu celoletnega seminarja Mala šola kritike.
Pišejo: Tjaša Bertoncelj, Maša Jazbec, Maša Radi, Nika Švab, Benjamin Zajc
Mentorica delavnice in urednica bloga: Zala Dobovšek