Francoski lutkar in režiser Renaud Herbin se je na letošnjem bienalu predstavil kar s tremi predstavami. Misterij sove, koprodukcija z Ljubljanskim lutkovnim gledališčem, je bila kombinacija moderne tehnologije in klasičnih lutk, drugi dve predstavi, Na mirujoči točki vrtečega se sveta in Wax pa sta potipali v polje drugih materialov, ki lahko tvorijo lutko. Predstavi se sicer razlikujeta tako v uprizoritvenem prostoru, trajanju, atmosferi in ciljni publiki, vendar se ključna razlika pokaže v (ne)izkoriščenem potencialu lastnosti drugačnega materiala lutk.
Wax, predstava za performerko in vosek, lutko ustvari kar na odru, ko jo Justine Macadoux izreže iz zaplate strjenega voska. Z majhnim možicem, v obliki spominjajočim na priljubljene okrašene božične piškote, ki kasneje dobi še kup na videz identičnih soigralcev, performerka v predstavi komunicira, hkrati pa ga tudi premika. Koncept uprizoritve ne sledi nobeni zgodbi, a to ne bi bila ovira, če bi bile do konca in na raznolike načine izkoriščene lastnosti precej mehkega voska. Mehkoba voska možicem oteži že sedenje brez performerkine podpore, saj se njihovo telo hitro upogne, medtem ko je samostojno stanje nemogoče. Vendar predstava metafor, ki so ponujene, ne izkoristi, kot to, na primer, naredi francoska uprizoritev Kamorkoli (lutka iz ledu).
V premierno uprizorjeni lutkovno-plesni poeziji Na mirujoči točki vrtečega se sveta poleg humanoidne klasične lutke osrednje mesto prevzame konstrukcija (na vrvicah visečih z neznano snovjo napolnjenih vrečk), ki viseč na ogrodju pri tleh oblikujejo množico kvadrataste oblike. Herbin s težo vrečk in gravitacijsko silo z dviganjem posameznih delov ogrodja ustvarja nesimetrične valove, ki spominjajo na koreografijo množice drobnih ljudi. Ko v to morje vrečk vstopi še plesalka, Julie Nioche, se lutke-vrečke začnejo odzivati nanjo in jo s spretnim premikanjem s strani Herbina in Aïtorja Sanz Juanesa objemajo, zaustavljajo, obkrožajo, občudujejo. Odnos, ki se splete med med lutkarjem/performerjem in lutko, prav tako ubere dve poti.
V Waxu, predstavi za mlajše gledalce, performerka kljub neklasičnemu materialu lutke vseeno prevzame vlogo lutkarke, ki prestavlja in upravlja z možici, ki jim ne pripiše nikakršne osebnosti. Vrečke v Na mirujoči točki, katerih življenje dobesedno visi na vrvici, pa v kolektivnem premikanju in valovanju prek interakcije s plesalko pridobijo kolektivno osebnost. Konec, ki prikaže moment kontaktne improvizacije med humanoidno lutko in človekom, ponudi lepo izhodišče za odkrivanje, kakšen in do katere mere human je lahko odnos med neklasično lutko in človekom.
***
Članek je bil izvirno objavljen na blogu festivala LUTKE 2018, ki nastaja v sklopu celoletnega seminarja Mala šola kritike.
Pišejo: Tjaša Bertoncelj, Maša Jazbec, Maša Radi, Nika Švab, Benjamin Zajc
Mentorica delavnice in urednica bloga: Zala Dobovšek