Benjamin Zajc, 15. 9. 2018

Temačen, hladen, irončen – Grimm

Festivalski blog – Lutke 2018
:
:
Foto: Arhiv Theater Waidspeicher
Foto: Arhiv Theater Waidspeicher
Foto: Arhiv Theater Waidspeicher
Foto: Arhiv Theater Waidspeicher

Na vrtljivi okrogli mizi, v temačni atmosferi in z bogatimi vizualno-zvočnimi slikami se je pred nami odvila uprizoritev klasične Grimmove pravljice Sedem krokarjev, ki jo je za nemški Theater Waidspeicher postavil Frank Alexander Engel. Uprizoritev zgodbe o deklici, ki želi svojih sedem bratov rešiti očetovega prekletstva, ne beži pred krutostjo, ki odlikuje klasične nemške pravljice. Ravno nasprotno. Spodbudi jo in jo na eleganten način vpleta v atmosfero, ki niha iz sproščenosti v srhljivko, iz komedije v ironijo, iz grobega v nežno. Temu vzporedno sledijo tudi slikovite podobe, ki se s pomočjo slike in zvoka izrisujejo na vrteči se mizi in konsistentno spremljajo zgodbo od njenega začetka do konca.

Lutke niso enovite, ampak razdeljene v več skupin: bratje so utelešeni s statičnimi, oče in Anna z ročnimi, branjevke z lutkami na kolesih … Vsaka lutka je precizno dodelana in obogatena z detajli, ki zaživijo v izjemni animaciji Kathrin Blüchert, Kristine Stahl, Heinricha Bennkeja in Martina Vogla. V uprizoritvi se pojavijo tudi maske, ki barvno korespondirajo z lučnim dizajnom mize in skozi vlogi Sonca in Lune poskrbijo za bizaren, grotesken moment, ki se nato sprosti skozi cinično-humorno postavitev statičnih lutk zvezd. Čeprav prizor zvezd razpiha prej napet prizor obiska Sonca in Lune, pa hitro zapade v poceni komični efekt, ki degradira prej zgrajen preplet resnosti in ironije. Uprizoritev se v zadnjem delu ne uspe vrniti na nivo prve polovice in ostane ujeta v mešanici prejšnje bizarnosti in na novo definirane komičnosti, ki ukrade pozornost natančni animaciji in scenografiji. Kljub temu je uprizoritev dragocena predvsem zaradi estetskega vidika lutk, vrteče se mize in animacije, prav tako pa zaradi (vsaj v prvem delu) uspešnega prenosa temačnosti Grimmovih pravljic na oder, ne da bi pri tem dejanje postalo grozljivka ali celo farsa.

 

***
Članek je bil izvirno objavljen na blogu festivala LUTKE 2018, ki nastaja v sklopu celoletnega seminarja Mala šola kritike.

Pišejo: Tjaša Bertoncelj, Maša Jazbec, Maša Radi, Nika Švab, Benjamin Zajc
Mentorica delavnice in urednica bloga: Zala Dobovšek

https://lutke2018.wordpress.com/

Festival Lutke

Povezani dogodki

Benjamin Zajc, 15. 9. 2018
Tehnologija sama po sebi ni umetnost
Maša Radi, 14. 9. 2018
Telesa kot prostor pripovedovanja
Tjaša Bertoncelj, 16. 9. 2018
Odtajanje
Maša Radi, 16. 9. 2018
Sedmina za pripovedno gledališče
Benjamin Zajc, 16. 9. 2018
Moja glina je lahko pošast
Maša Radi, 17. 9. 2018
Možički iz voska in vrečk
Maša Jazbec, 17. 9. 2018
Nečloveško, človeško in prečloveško
Tjaša Bertoncelj, 16. 9. 2018
Ko ura odbije trinajst
Maša Jazbec, 17. 9. 2018
Priprava čaja je cirkuški trik
Maša Jazbec, 20. 9. 2018
Človek in njegova mehanična preslikava
Benjamin Zajc, 16. 9. 2018
Moja glina je lahko pošast
Benjamin Zajc, 16. 9. 2017
Koga se boji Virginija Volk?
Benjamin Zajc, 21. 10. 2017
Sama samcata samota