Včeraj se je v sklopu 14. mednarodnega festivala Lutke v Lutkovnem gledališču Ljubljana odvilo strokovno omizje na temo sodobnih tehnologij in njihovega vpliva na lutkovno umetnost. V navezavi na svoje delo so spregovorili Renaud Herbin, Kalle Nio, Amit Drori, Nicholas Adrien Houtteman, Tin Grabnar in Boštjan Čadež, pogovor pa je – s pomočjo sprotnega prevajanja Maše Jazbec – moderirala Tjaša Bertoncelj.
Omizje je nastalo v sodelovanju gledališča s projektom NAPP (Numeric’s Art Puppetry Project), ki se osredotoča na sodobne lutkovne pristope v povezavi z digitalno umetnostjo in povezuje štiri evropske lutkovne ustanove (Lutkovno gledališče Ljubljana, Centre de la Marionette de la Communauté Française, Teatrul Municipal Tony Bulandra in Action Culturelle du Val de Lorraine).
Fokus pogovora se je vrtel predvsem okoli načina vpeljave tehnologije v lutkovne predstave sodelujočih umetnikov. Herbin je tako izpostavil dejstvo, da je v svoji stvaritvi Misterij sove z video projekcijami lutki odvzel pozornost in jo preusmeril na ozadje – bolj natančno – konstrukcijo uprizoritve. Drori, ki se je lansko leto v LGL predstavil s projektom Opice, pa je z vpeljavo tehničnih specifik oživil robotske živali in jih spremenil v lutke. Ob tej trditvi je poudaril, da je lutkovno gledališče vedno bilo tehnološka umetnost, ki išče nove trike in poskuse videti to stroko drugače, bolj magično. Temu se je priključil Nio, ki je dodal, da je tudi praksa čarovništva v resnici lutkarstvo, le da čarovnik skriva niti, ki dvigujejo predmete, lutkar pa ponavadi ne.
Grabnar se je pogovoru priključil z dejstvom, da mora biti uporaba tehnoloških sredstev v gledališču vedno tudi podkrepljena. Ne sme ostati neutemeljena, mora imeti smisel. Houtteman pa je opozoril tudi na interakcijo tehnologije s publiko, na katero zaradi prepada med človekom in stvarjo večkrat pozabimo. S tem se je strinjal tudi Čadež, ki stremi k tvorbi (virtualnega) prostora, ki postane umetnikova lutka, v katero nato vstopa človek.
Kratek, a zanimiv pogovor so sklenili v skupni ideji, da je potrebno na novo preizkušati mejo med človekom in stvarjo/lutko/predmetom, ki bo decentralizirala človeka in odprla nov prostor za tehnološke nadgradnje.
Vprašanje, ki pa je za mizo ostalo odprto, pa je bilo vprašanje publike. Ali potrebujemo za takšne predstave izobraženo publiko, ki jih bo lahko razumela, ali bi bilo boljše, da bi sama uprizoritev vedno podala ključ za razumevanje?
***
Članek je bil izvirno objavljen na blogu festivala LUTKE 2018, ki nastaja v sklopu celoletnega seminarja Mala šola kritike.
Pišejo: Tjaša Bertoncelj, Maša Jazbec, Maša Radi, Nika Švab, Benjamin Zajc
Mentorica delavnice in urednica bloga: Zala Dobovšek