Joachim Torbahn in Tristan Vogt se v uprizoritvi Glina, igra in druge traparije, gledališča Thalias Kompagnons, igrata z enim najbolj primarnih človekovih materialov – glino. Na majhni leseni mizi, obdani z debelo plastjo gline, sta zasnovala preprost, a slikovit dogodek, ki nasmeji tako mlajše kot odraslo občinstvo. Uprizoritev združuje več znanih pravljic (med njimi Sneguljčica in Trije kralji) ter jih fragmentarno združuje v celostno doživetje, v katerem se iz plasti gline izrisujejo hiše, vrtovi, gorovja in liki sami. Čeprav Torbahn v animaciji in pripovedi ne dokonča nobene od zgodb, niti jih zares ne razvije, ostaja logika čista, fokus uprizoritve pa na materialu animacije, ki ga animator animira suvereno, presenetljivo hitro in iznajdljivo, kar se pokaže predvsem takrat, ko se glina ne odziva tako, kot bi si sam želel.
Čeprav iz uprizoritve sije preciznost in natančnost sistema, se v tem ne izgubita otroška navdušenost in začudenje, ki sevata od animatorja vse do občinstva. Ustvari se fascinacija nad glino ter pokaže njen potencial kot lutke in scenografije, hkrati pa riše ustvarjalne ideje, ki jih gledalci ob koncu lahko tudi preizkusijo na takrat že pregnetenem kupu gline. Glina, igra in druge traparije slikajo čutno zgodbo o nastanku in preobrazbi, o domišljiji in njenih mejah, o nas in naravi.
***
Članek je bil izvirno objavljen na blogu festivala LUTKE 2018, ki nastaja v sklopu celoletnega seminarja Mala šola kritike.
Pišejo: Tjaša Bertoncelj, Maša Jazbec, Maša Radi, Nika Švab, Benjamin Zajc
Mentorica delavnice in urednica bloga: Zala Dobovšek