Jasmina Založnik, SiGledal, 10. 9. 2013

Meje Ex Ponta

Ob izteku že dvajsete festivalske edicije Ex Ponta premišljujemo o pojmu meje ter mogočih interpretacijskih vstopih.

Little Red Riding Wolf / foto: Nada Žgank

V času, ko je tematsko uokvirjanje zamenjala kopica drugačnih metodoloških vstopov v festivalsko programiranje, Ex Ponto zvesto ohranja tematsko usmeritev. Na ta način usmerja gledalčev pogled in tudi kontekstualno podstat predstavljenih uprizoritev.

Jubilejno, dvajseto edicijo je pospremil z vselej aktualnim vprašanjem meje, pojmom, ki postaja v sodobni mitologiji vse bolj zamegljen in težko določljiv. Osnovni mehanizmi kapitalistične proizvodnje namreč počivajo v nenehni proizvodnji (na videz) drugačnega in novega ter njihove navidezne vključitve v obstoječi družbeni red. To seveda ne pomeni, da meje resnično izginjajo, temveč prej da postaja njihovo določevanje vse bolj ambivalentno. Zato pa je toliko pomembneje, da pojem meje premišljujemo v kontekstu njene politične dimenzije ali, še natančneje, znotraj obstoječih, vselej partikularnih, oblastnih razmerij.

V grobem lahko mejo tematiziramo z dveh, medsebojno nasprotujočih si vidikov. Konceptualiziramo jo lahko kot kategorijo ločevanja in deljenja po formuli Mi : Oni, Jaz : Ti, tu : tam, zunaj : znotraj itd. Hkrati pa jo lahko ugledamo in premislimo tudi z vidika njenega nenehnega prestopanja. V navezavi na slednjega je potrebno izpostaviti, da prehodnost in transformativnost meje ni nekaj, kar bi pripisali njeni »naravi«, temveč prej, da je prehodnost odvisna od drugih dejavnikov. Bodisi od politično-ekonomskih interesov (na katere sem opozorila zgoraj) bodisi od skupin, gibanj in posameznikov, ki iščejo strategije usmerjenega prečenja vzpostavljenih mehanizmov delitve.

Programske smernice letošnjega Ex Ponta se s širokim krovnim in vsesplošnim naslavljanjem izmaknejo. Na ta način navidezno puščajo interpretacijsko polje za lociranje meje samemu obiskovalcu. Po sprehodu po programski shemi s poudarkom na formalnih in vsebinskih izhodiščih se zdi, da meja obstane v najbolj očitnem (spolu, ideologiji, migrantskih vprašanjih in njihovi navezavi na politično-birokratski aparat). Poglobljen premislek kot tudi večje ostrine odgovora na lastno vprašanje Kaj je meja? ne ponudi ter se tako zvesto sprehaja po prepoznavnih okvirjih, a jih ne prestopi.

Ob tradicionalni skrbi za domače ustvarjalce in koprodukcijske udeležbe v premiernih uprizoritvah (Močan rod v režiji Ivice Buljana; Zlati dež v izvedbi Tine Kolenik, Slovenka na kvadrat Nicka Upperja in avtorska predstava Litlle Blonde Riding Wolf Daphne Millefoa), vključevanju uprizoritev iz proevropske kulturne mreže NETA, ustanovljene leta 2005 (Žabar, Eksistenca, Lizistrata, Stoli), predstavitve starih festivalskih znancev (madžarski režiser Viktor Bodó), predstavljanju (pol)dokumentarnega gledališča (55+, Boruta Šeparovića; Slovenka na kvadrat v režiji Nicka Upperja), angažiranih glasbenih uprizoritev (Žabar v interpretaciji Lidije Dedović), uprizoritve klasičnih dramskih del (Eksistenca Edwarda Bonda; Stoli Eugena Ionesca, Aristofanova Lizistrata) ter vnosom mednarodno prepoznavnih avtorjev iz širše Evrope (Pas de deuz Raimunda Hoegheja) kot »blagovne znamke« Ex Ponta, festival ne preseneča in ne zamaje predstave o svoji lastni meji.

Tudi na vsebinski ravni se tematizacija meje razpira po korpusu klišejskih, jasnih in izčrpanih kategorij (ženske, starejši, migranti v navezavi na problematiziranje ideološkega nasilja in birokracije). To seveda ne pomeni, da naslavljanje njih ni pomembno, tudi ne, da so omenjene teme danes neaktualne ali celo presežene, a vendar se zdi, da bi naslavljanje lahko potekalo na drznejši način.

Ali upravičeno spol še vedno opredelimo kot temeljno razliko ali mejo, kot bi enostavno sklenili iz nabora in poudarka ženskih avtoric na letošnjem festivalu? Ali je temeljno problemsko vprašanje resnično vpeto v ambivalentni pol ženske in moškega, domačina in tujca, mojega in tvojega? Zakaj je potrebno še vedno grebsti zgolj in samo po heteroseksualnih odnosih? Prav to so namreč osrednja in najbolj izpostavljena tematska vprašanja. Poleg njih pa seveda tudi druga, ki izločanje utemeljujejo na ravni starosti ali morebitne telesne hibe.

A ostanimo za hip pri spolu. Ex Ponto tako ponudi prostor spregledani, onemogočeni nemški pisateljici in dramatičarki Marieluise Fleisser, katere delo Močan rod, je na odrske deske postavil Ivica Buljan.

Marieluse Fleisser prisostvuje v ozadju festivalskega programa tudi v filmski različici Žabar nemškega cineasta Rainerja Wernerja Fassbinderja. Študentska, angažirana, koncertno(-dramska) uprizoritev omenjene povezave ne izpostavi. Ob glasbeno neizvežbanem preigravanju rock uspešnic iz poznih osemdesetih in devetdesetih let, seksu in medsebojnem obračunavanju pa ostane ujeta tudi v površinskem, dramsko nestrukturiranem nizu tematskih vprašanj o medsebojnih odnosih izgubljene generacije, ki na površino privre s prihodom grškega 'gastarbeiterja'.

Seksualno stavko kot sredstvo emancipacijskega naslovi kosovska režiserka Elmaze Nura z interpretacijo Aristofanove Lizistrate. Gledališko in seveda tudi družbeno-politično povsem odmaknjen svet morda prikrije marsikatero pomembno nadrobnost in razkrije pomanjkanje poznavanje konteksta, iz katerega avtorica izhaja. Kar pa je tudi razlog, da mnoge gledalce enostavno “izpljune” iz dvorane.

Meje gledalčeve potrpežljivosti preizkuša tudi premierna uprizoritev Litlle Blonde Riding Wolf Daphne Millefoa. V izvirni zamisli interpretacije otroških klasik in njihovega prenosa v svet odraslih z nizanjem “skritih simbolov in pomenov”, ki naj bi prežemali uprizoritev, obstane v banalnem in cenenem razkritju seksualnega.

Kontrapunk banalnosti besedila je kolažna, družbenokritična in izjemno intimna refleksija v Sloveniji živeče Slovakinje Stanislave Chrobákove Repar, zaobjeta v delu Slovenka na kvadrat. V njih avtorica zajame prvo desetletje svojega bivanja v novi deželi. Z lucidnim premišljevanjem in reflektiranjem lastnega položaja vstopa v širšo družbeno-politično stvarnost. V želji po popularizaciji in dostopnosti zahtevno spisane in večplastne vsebine, Nick Upper izbere kabaretsko formo, interpretacijo pa prepusti znani slovaški igralki in pevki Lucii Siposovi. Zaradi pretiranega spogledovanja s publiko, lahkotnosti izvedbe in pomanjkanja senzibilnosti za avtoričine afektivne odzive uprizoritev izzveni mlačno.

Če izpostavljenim uprizoritvam dodamo še pogosto izmuzljive in nesinhrone podnapise, se razkorak med besedilno predlogo in uprizoritvijo samo še dodatno poveča. Namesto mogočega prečenja meja med besedilom in uprizoritvijo, njeno nadgradnjo in iskanjem novih interpretativnih možnosti se meje zgolj izostrijo in podčrtajo.

Produkcijsko tveganje z uprizarjanjem novih produkcij, želje po razpiranju vpogleda v heterogenost produkcijskih pogojev kot tudi ustaljenih estetik posameznih držav lahko upraviči marsikatero grobo opazko. Opozori nas na lastne meje naših razvajenih pogledov. Prav zato uokvirjeno mejo takšnega pristopa izostrujem v želji njenega bodočega razbitja, saj smo na Ex Pontu tudi letos videli tudi izvedbeno in režijsko domiselne predstave. 

EX PONTO

Povezani dogodki

Jasmina Založnik, SiGledal, 20. 6. 2012
Vstopite! Odšli boste zadovoljni in zadovoljeni ...
Jasmina Založnik, SiGledal, 24. 10. 2012
Kako strateško skrbeti za razvoj gledališke umetnosti
Jasmina Založnik, SiGledal, 24. 10. 2012
Jan Fabre: Car neuspeha