Maša Pelko, SiGledal, 23. 8. 2013

Moj vmesni čas in prostor ... Ste vi svojega že našli?

Mladi levi, prvi dan ... Odprtje mednarodnega festivala naznanja konec poletnega počitka in začetek jesenske kontinuitete ... Naj se Ljubljana znori, preden se spet začne šola ...
foto: Maša Pelko
foto: Maša Pelko
foto: Maša Pelko
foto: Maša Pelko
foto: Maša Pelko
foto: Maša Pelko
foto: Maša Pelko
foto: Maša Pelko
foto: Maša Pelko

“A si zaljubljena?”
To je bilo prvo vprašanje, ki sem ga danes slišala. Poštar me je vprašal.
Nisem vedela, kaj reči, pa sem mu povedala prvo, kar mi je padlo na pamet. “Neprespana sem.” 
“No, saj občutek je dost podoben,” je rekel, zatlačil časopis v nabiralnik in šel. Čudno.

Cel dan me je spremljal ta dialog, preprosto zato, ker sem ga znala razumeti, in v mojih mislih je ostal do večera, ko sem se sprehodila do Muzejske ploščadi Metelkova na otvoritev festivala Mladi levi. 

Na prizorišče sem prišla prezgodaj, prostor pa je že šumel in sproščeno živel ... Sedla sem poleg ene izmed levinj – prostovoljk:

“Kaj misliš, da bi pomenilo, če nekdo enači občutek zaljubljenosti z občutkom neprespanosti?”
“Oprosti?”
“Ja, čudno, vem, ampak kaj bi to tebi pomenilo?”
“Uf …”
“Jaz sem prvo pomislila, da je oboje nezdravo in škodljivo.”
(Nasmejala se je) “Ja, to tudi. (Še malo smeha in premor). Čeprav po mojem gre bolj za čakanje, če me razumeš. Ko te muči nespečnost, čakaš na to, da bi zaspal, ko si zaljubljen, čakaš na neko njegovo ali njeno reakcijo, potezo. Vedno si v stanju pričakovanja. V nekem vmesnem prostoru, med tem, kar je zdaj, in med tem, kar si želiš, kar upaš, da bo prišlo.”
“A si zaljubljena?”
“Ne, pa tudi neprespana nisem.”

Potem se je opravičila in odhitela pomagat svoji ekipi. V amfiteatru se je že nabralo veliko ljudi, od mladih parov do starejših družb in družinic z otročički na boku, ki so si delili poletne zgodbe ... Na oder stopita direktorica zavoda Bunker Nevenka Koprivšek in oblikovalka programa Mladi levi Mojca Jug in nam povesta še svojo zgodbo. Zgodbo o vmesnih prostorih in vmesnem času, ki s pomočjo glasbe kot “veznim tkivom, ki nas povezuje” prevprašuje to, kar je že bilo, in tem, kar danes potrebujemo za iskanje in ustvarjanje novih idej.


foto Maša Pelko
Stala sem sredi gneče in se prepuščala energiji, ki je napolnila prostor, ko je oder zavzela belgijska skupina Zita Swoon Group ... Skupina, kjer so vsi pevci plesalci in vsi plesalci pevci, kjer skačejo iz nežnega popa v divje afriške ritme in melodičen blues, kjer moški kontrolira ženske in kjer ženske nadzirajo moškega. “Vsako divjost izpeljejo v mirnost in obratno, predvsem pa se nobena plesno-glasbena točka v programu ne konča tam, kjer bi se morala in kjer jo pričakuješ – ampak prav zato se. Prav zato učinkuje,” mi je rekla prijateljica po koncu.


foto Maša Pelko
Koncept vmesnega prostora ali vmesnega časa mi ni šel iz glave, in ko so ob zvokih  v DJ-a teoPa (Belo smetje) plesišče najprej prevzeli otroci, sem sama stopila med obiskovalce, da jih povprašam, kako je to pri njih .... A “čas in prostor vmes” sploh obstajata? In zakaj? In če so svojega že našli? 

Prva mi je odgovarjala študentka sociologije, drugi starejši gospod, novinar, tretja mamica s hčerkico.

Prva: “Ja, ta koncept je trenutno neverjetno popularen, prav zaradi politične scene. V smislu, da nočemo več tega tipa oblasti, ki ga imamo (oziroma smo imeli), hkrati pa še nimamo izoblikovanega koncepta novega načina vodenja države oziroma smiselne alternative. Pa ni prijeten prostor to, ta vmesni. Nič ni gotovo, oprijemljivo, samo malo brcanja v temo. Oziroma veliko brcanja v temo, če smo natančni. Trenutno me čakajo še trije izpiti na faksu, tako da moj vmesni čas in prostor med študijem ustvarjajo čikpavza in Mladi levi. Pa je prav fajn.

Drugi: “Mah ta vmesni prostor pa čas se mi zdi malo izgovor. Ja, seveda je veliko želje po spremembi trenutno, tako da se znajdemo v vmesnem prostoru med tem, kar imamo, in tem, kar hočemo, samo verjamem, da smo na koncu odgovorni sami zase in svoj prostor in čas. In mladi to radi delate – ste ves čas ujeti v nekaj vmesnega, pa mislite samo na to, kar boste čez toliko in toliko let, ne pa na danes. Ko boste pa toliko stari kot jaz, vam bo pa žal.” (Sva hitro nehala, se mi je zdelo, da se bo razjezil.)

Tretja: “Obstajata, seveda, samo ne smemo se preveč zanašati nanju, vsaj tako mislim. Vem, da večina jemlje ta dva koncepta kot negativna, ampak meni se zdita kar nevarno privlačna – vse, kar se zgodi v vmesnem prostoru in času, ostane tam in nima vpliva na naša življenja. Torej nam v svetu, kjer vsi prevzemamo preveč odgovornosti, nudita zatočišče pred razočaranjem. Se mi zdi kot nek beg. No, včasih tudi to rabiš, recimo počitnice so en tak fin primer – ko maš občutek, da se prostor prav nič ne spremeni in da čas stoji. To je to, ja. Tak nujen umik.
Pa hčerka se je naučila rjovet kot lev temu festivalu na čast, a ne?”

Mladi levi

Povezani dogodki

Maša Pelko, SiGledal, 1. 9. 2013
O čem sanjajo predstave?
Maša Pelko, SiGledal, 26. 8. 2013
»Super so ti Mladi levi, moram reči«
Maša Pelko, SiGledal, 31. 8. 2013
Umetnost imamo zato, da ne bi umrli od resnice
Maša Pelko, SiGledal, 24. 8. 2013
Intimna katastrofa v kabaretu
Maša Pelko, SiGledal, 29. 8. 2013
Umazanija človeka, na radiu
Maša Pelko, SiGledal, 31. 8. 2013
Umetnost imamo zato, da ne bi umrli od resnice
Maša Pelko, SiGledal, 26. 8. 2013
»Super so ti Mladi levi, moram reči«
Maša Pelko, SiGledal, 24. 8. 2013
Intimna katastrofa v kabaretu