Maša Pelko, SiGledal, 24. 8. 2013

Intimna katastrofa v kabaretu

Mladi levi, drugi dan ... Instalacija Pesmašina beograjske skupine Škart, performans kanadskega orkestra L’Orchestre d’Hommes-Orchestres ter koncert Mihe Ciglarja in Theremidi Orchestra na Muzejski ploščadi Metelkova.
foto: Maša Pelko
foto: Maša Pelko
foto: Maša Pelko
foto: Maša Pelko
foto: Maša Pelko
foto: Maša Pelko

Vedno sem se čudila ljudem, ki gredo na kulturne dogodke, ne da bi o njih karkoli vedeli. Ko jih vprašam, kam se odpravljajo, enostavno rečejo: “Ah, koncert pač, baje je fajn glasba,” ali: “Ne vem, neka predstava je v gledališču.” Drug ekstrem predstavljajo tisti, ki vedo o dogodku prav vse in potem ob koncu radi rečejo: “To pa ni bilo tako, kot sem si zamišljal.” Zadnje čase sem se veliko spraševala o tem, kako velik vpliv na gledanost imajo uradni opisi ali reklame določenih dogodkov. Ob tem pa tudi, kako pogosto se prav te izkažejo za popolnoma zgrešene.

Ob drugem večeru festivala Mladi levi sem si zato želela preveriti, kako na to gledajo obiskovalci. Predvsem me je zanimalo, ali se jim zdi, da se videna predstava ujema s tem, kar je bilo o njej mogoče vnaprej prebrati v programskih knjižicah.

Po kabaretu Brise-jour skupine L’Orchestre d’Hommes-Orchestres sem za pomoč pri svoji “raziskavi” poprosila tri obiskovalce. Prvi je bil poljski študent Jonah, ki je na Mladih levih prvič, o predstavi pa si je prebral že na spletu, druga in tretji sta bila Mojca in Aleš, poročen par, ki sta stara znanca festivala, dela kanadske skupine pa nista poznala.

Prebirala sem jim stavke iz mladolevovske knjižice in jim pustila, da se z njimi strinjajo ali jih zavrnejo.

S kanadskim orkestrom osmih glasbenikov in igralcev vstopimo v časovni stroj in se znajdemo v nadrealističnem svetu kabareta. Kot da bi bili v Berlinu tik pred vojno …

Jonah: Ko sem prišel na predstavo, sem se spomnil prav na to, kar sem prebral – da naj bi se dogajalo v Berlinu tik pred vojno. Ni se mi zdelo tako. Mislim, da bi lahko postavili ta kabaret kamorkoli, prav zato tako dobro učinkuje na odru.
Mojca: Berlin piše v opisu, res? Zanimivo, jaz bi jih prej posadila v kakšno uličico Pariza.
Aleš: Ampak ima Jonah prav, ta kabaret bi lahko postavili kamorkoli, celo v kakšno ljubljansko klet v poznih nočnih urah, ob nekaj flašah vina in z inštrumenti pri rokah.
Johan: Res je tako, ja. Mogoče prav zaradi njihove energije izgledajo izjemno povezani, kot bi bili klapa, ki skupaj ustvarja oziroma se umika od družbe na način, da kreira svojo predstavo, svojo glasbo.
Mojca: Ali pa se na ta način družbi upira.

Dekadenca, erotika, v zraku občutek prihajajoče katastrofe, podobe pa so bizarne, čudne in vznemirljive.

Aleš: Mene je popolnoma premamilo, kako so prikazali erotiko. Ko ima ženska okrog vratu kot ogrlico pripete orglice in jo moški povleče v svoj objem ter jo grabi, da lahko nanje igra, seveda pa zgleda kot poljubljanje. Ali ko si moški na pas pripne harmoniko in ženska igra nanj. Uf … neverjetno.
Mojca: Pa na tak način deluje tudi dekadenčno, s tem nenehnim dotikanjem, grabljenjem drug drugega. Pa kajenje medtem, ko so razlagali ali peli zgodbe …
Aleš: Fino se mi je zdelo tudi to, da smo obiskovalci lahko s seboj v dvorano nesli pijačo, se ti zdi, kot da “žuraš” z njimi. Samo nisem se mogel otrest vprašanja, kako bi bilo, če bi bila predstava uprizorjena v manjšem, bolj komornem in intimnem prostoru. Tu je bila vseeno ločnica oder – publika, res bi bilo noro, če bi bilo postavljeno v nek mali klub, kjer bi se jih lahko skoraj dotaknil.
Jonah: To bi bilo super, potem bi bila tudi naša izkušnja bolj intenzivna. Glede opisa pa ne vem, če bi rekel ravno občutek približujoče se katastrofe, ker se to sliši preveč posplošeno. Ustvarjeni so nekateri popolnoma groteskni prizori, kot na primer, ko se dekle na odru duši s plastično vrečko, ob njej pa moški mirno in uglajeno pije čaj. To bi se mi zdelo kot prihajajoča katastrofa, ampak ne univerzalna – bolj intimna. Kako sebični smo, kako sebični še bomo.


Foto Maša Pelko
Pred nami se na odru zvrsti vse: tragedija, drama, komedija, melodrama. Vse dobro in slabo, kar premoreta ženska duša in moško tkivo.

Mojca: Ženska duša in moško tkivo? No, ne vem, če je ravno tako, se mi zdijo ženske kar žilava bitja pa moški velikokrat nežne dušice (smeh). Ena boljših scen mi je bila, ko ženski pojeta v ospredju in ju moška dvakrat utišata s tem, da jima položita roki na usta in prevzameta mikrofon. Tretjič pa si ženski sami zamašita usta in odmrmrata pesem do konca. Gotovo bo kdo rekel, da sta tako priznali premoč, ampak meni se je zdelo prav obratno, kot da bi rekli: “Ah, usta si pa lahko zamašiva tudi sami, ampak to naju ne ustavi.” 
Aleš: Zabavnim vložkom veliko pripomorejo tudi različni pripomočki, od mehanskega špricanja s parfumom ali pa šivalnega stroja, ki trese pevko in njen glas. Izjemno dobro so v predstavo inkorporirani vsi zunanji elementi. Tako, kot se izvajalci ujamejo med seboj, se ujamejo tudi s svojo sceno.
Johan: Pa genialno kostumografijo, ta je mogoče res malo nemška (smeh). Zelo energično izpade to krmarjenje med res tragičnimi epizodami, ko moški poje ženski: “My love, I will remember you,” in potem izpeljava tega v preprosto, zabavno, mirno točko pa spet skok v kričanje in agresijo.

Ničesar, kar ste videli doslej, ne boste mogli primerjati s tem, kar boste doživeli ob tej predstavi. Prepustite se in zapustite ta čas.

Mojca: Gotovo je nekaj posebnega. Težko s prstom pokažem, kaj točno me je tako pozitivno presenetilo, mislim, da ves paket skupaj. Mogoče tudi to, da kabaretov prej sploh nisem poznala, ta pa je bil res prav tak kot iz kakšnih starih filmov.
Jonah: Res je nekaj na tem, da te odpelje v drug čas oziroma vsaj ven iz tega, ki ga živimo. Ves čas sem pogledoval okrog sebe, to je včasih še bolj neverjetno kot dogodki na odru. Publika, ki kima, sproščeno miga, se smeji in sodeluje. To naredi dobra predstava, nekaj nenavadnega potegne iz človeka.
Aleš: Tudi če prideš popolnoma nepripravljen, te prepričajo. Ni treba imeti rad takšne zvrsti, da uživaš. Res je dovolj, da si samo tam in te glasba in energija potegneta v svoj vrtinec.

Mladi levi

Povezani dogodki

Maša Pelko, SiGledal, 1. 9. 2013
O čem sanjajo predstave?
Maša Pelko, SiGledal, 26. 8. 2013
»Super so ti Mladi levi, moram reči«
Maša Pelko, SiGledal, 31. 8. 2013
Umetnost imamo zato, da ne bi umrli od resnice
Maša Pelko, SiGledal, 29. 8. 2013
Umazanija človeka, na radiu
Maša Pelko, SiGledal, 26. 8. 2013
»Super so ti Mladi levi, moram reči«
Maša Pelko, SiGledal, 29. 8. 2013
Umazanija človeka, na radiu