V Stari mestni elektrarni je program zaznamovala predstava Hate Radio švicarsko-nemške skupine The International Institute of Political Murder, ki se ukvarja z rekonstrukcijo pobojev Tutsijev v Ruandi leta 1994. Predstava za obnovitev krvoločnih dogodkov ne potrebuje manipulacije s publiko, ampak samo pristna pričevanja preživelih in natančno ponovitev radijske oddaje postaje RTML, ki je delovala v času genocida. Obiskovalce, ki prejmejo vsak svoje slušalke, nagovorijo trije ekstremistični Hutiji, ki zaničujejo Tutsije ter brezčutno nagovarjajo poslušalce k njihovi iztrebitvi.

Ko sem pred tednom dni rezervirala karte za predstavo, sem se spraševala, ali me bo prizadela. V odgovor sem od organizatorjev dobila, da mi bo dala veliko misliti. Obiskovalce sem sprva želela vprašati, o čem je dala misliti njim. A ob hladnokrvnosti in brutalnosti, ki jo gledalec občuti ob videnem, sem se odločila, da hočem vedeti, kaj pride, preden se sploh zamislimo. Kaj je tisto, kar je pred čustvovanjem in pred razumevanjem, kateri je tisti prvi odziv, ki bruhne iz nas, ko smo postavljeni pred preprosto dejstvo? 

Ker sem od publike želela slišati najbolj iskren odziv na ravnokar videno predstavo, sem jih nagovorila z eno samo besedo in prosila, če mi lahko odvrnejo s prvo asociacijo, ki jim pride na misel. Odgovor sem podala kot asociacijo naslednjemu, dokler nismo zaokrožili večera z – isto besedo.

Nina: mediji – manipulacija
“To je najbolj očitno in nazorno sporočilo predstave, vsaj po mojem mnenju. Ne samo, kaj vse mediji lahko ponaredijo oziroma si izmislijo, ampak predvsem, kakšno moč jim dajejo ljudje in kako lahko to izkoristijo.”

Niko: manipulacija – nadzor
“Danes je manipulacija ena najmočnejših sposobnosti človeka in omogoča mu točno to – nadzor nad drugim, običajno ne da bi se ta tega zavedal.”


Hate Radio / foto Daniel Seiffert
Goran: nadzor – ideologija
“V predstavi je razvidno, kako daleč pripelje ideologija, ki nas ima pod kontrolo. To je res nekaj nepredstavljivega. Kako smo se vsi v publiki zgražali – ampak ne nad tem, kar radijski voditelji govorijo, ampak kako trdno dejansko verjamejo v to, kar zagovarjajo. Groza!”

Bine: ideologija – izgovor
“Meni se zdi ideologija vedno opravičilo za stvari, za katere si se v resnici sam odločil. Ne verjamem v to, da imaš sprane možgane, kar bi recimo lahko rekli za voditelje. Ne, jaz mislim, da pač izberemo pot, in običajno je to pot, po kateri bomo več dosegli in nadvladali. Tako da se mi zdi to, da nas ideologija v nekaj prisili, samo izgovor.”

Miha: izgovor – krivda
“Mislim, da je izgovor vedno znak tega, da nosimo krivdo za nekaj. V nasprotnem primeru bi se opravičili, če pa lažemo – no, smo pač krivi. Saj si videla ravnokar v predstavi: izgovarjanje voditelja na to, da ni priznal spodbujanja pobojev zato, ker je varoval svoje prijatelje pri radijski hiši. Lepo te prosim!”

Sinja: krivda – genocid
“Se mi zdi, da gre to z roko v roki. Samo problem je tudi, če pogledamo drugo svetovno vojno: krivdo nosijo v veliko večjem številu žrtve genocida, ne pa tisti, ki so genocid izvajali. Halo?”

Rona: genocid – radio
“Če bi me vprašala dve uri nazaj, bi skoraj stoprocentno odgovorila 'Hitler!', zdaj pa mi ne gre iz glave tista steklena kocka radijske postaje na odru.”

Daniel: radio – mediji
“Danes vsi toliko opevamo moč medijev, pa mislimo samo na internet in televizijo. A poglej to predstavo, kakšno uničenje je naredila butasta radijska oddaja treh ekstremistov. Pa nikakor se ne morem znebiti občutka umazanosti, ko ves čas preklapljajo med neko nedolžno pop glasbo in hkrati nagovarjajo ljudi k pobijanju. Res, prav umazanija človeka, ne vem, kako se drugače izraziti.”