Ni res, da je strah votel in da ga okrog nič ni. Tu je, prav otipljiv je. Čuti se v ritmu našega srca in dihanja, potnih dlaneh, v trebuhu. Zažrl se je v vse pore družbe in vedno težje se vidimo v luči prihodnosti. Živimo v krutem in mračnem obdobju. Človeška življenja in dostojnost bivanja so v ciničnih razmerjih političnih moči in trgovine postali malo pomembni. Kar se je še pred kratkim zdelo nepredstavljivo, neponovljivo, postajajo podobe vsakdana. Kako hitro se človeško oko privadi na ta mrak, otrpne ali v nemoči samo zapre lopute zavesti?

Morda si prav v gledališču ne želimo več sanjati o svetu, ki ga ni, ali si zakrivati oči v odmiku od realnosti. To je prostor, v katerega vstopamo zavestno, kjer lahko upočasnimo čas, kjer lahko opazujemo stvari od blizu, tudi tiste najmanjše. Kjer se lahko pridušimo, dihamo isti zrak in v istem ritmu kot protagonisti srkamo njihove zgodbe, postajamo del njih.

Že davno smo izgubili iluzijo, da lahko umetnost spremeni svet ali da je uvid v prihodnost. Spreminjamo lahko le svoj odnos do sveta. Kaj in kako iz njega črpamo, okusimo, prežvečimo, reartikuliramo in kaj vanj vračamo.

Ravno zato je letošnji festival spet malce drugačen kot prejšnja leta in si poleg umetniškega programa jemlje več prostora za predavanja, sprehode in kolektivni razmislek o možni prihodnosti – s konferenco Ready to Change (Pripravljeni na spremembo) in umetniško raziskovalnim laboratorijem Toxic tour na ljubljanskem Barju.

Nigerijski pesnik Ben Okri pravi: »Veste, zgodbe lahko premagajo strah. Zaradi njih naše srce postane večje.« Zgodbe letošnjega festivala so konkretne in vsaka zase je tista svetlobna razpoka, ki morda dovoli drugačen pogled in misel. A najsi se potopimo v usode posameznikov ali skupnosti, v čudna jamska bitja ali zvoke podvodnega sveta, vse zgodbe za zdaj ostajajo brez epiloga. Od naše budnosti, srčnosti in poguma pa je odvisno, ali lahko ustvarjamo novega, boljšega.

Nevenka Koprivšek