MAKS: Zmrznil boš.
KLOŠAR: Ne morem več.
MAKS: Vsak lahko zmrzne.
KLOŠAR: Razen tisti, ki je že zmrznil.
(Odlomek iz drame Evropa)
Groteskno ogledalo, ki ga cinično postavlja Vinko Möderndorfer pred sodobno razslojeno družbo v drami Evropa, je srh vzbujajoče. Čeprav je bila drama napisana že leta 2013, je njena aktualnost ostala ažurna vse do danes in ne morem se otresti misli, da bo na nek način (p)ostala tudi realnost prihodnjih generacij.
Razslojevanje in propad družbenega sistema ter eksistencialno brezizhodna situacija mlade generacije, vse to so teme, ki se jih dotika in tudi razgali do surovega mesa. Kaj danes pomeni biti intelektualec? Kaj pomeni imeti diplomo? Magisterij? Kako daleč lahko prideš po družbeni lestvici, če imaš v žepu vse te papirje? Kam v resnici sploh lahko greš?
Vsekakor je drama vredna prebiranja, ne zgolj zaradi svojega spretnega poigravanja z razvojem likov ter dinamičnosti dialogov, tudi zaradi miselne stimulacije, v kateri pusti bralca ob koncu. Spodbuditev k razmišljanju o pomenu izobrazbe ter življenjskih ciljih, o vrednotah, o boju za obstoj, vse to in še več se pojavi v ospredju analize same vsebine.
Drama je vsekakor zelo cinična in neokrnjena, brez olepšav in na trenutke tudi precej arogantna, vendar se mi zdi, da je ravno to njena moč, njen čar. Kar naenkrat se zalotiš v spoznanju, da odgrinja zavese vsakdanjika, odpira vrata v necenzurirane misli družbe ter jih močno izrablja. Všeč mi je bila predvsem skromna iskra upanja, ki jo v sebi nosi glavni lik in ki se mi zdi pomembna, ker prisili človeka, da se ne preda bedi, ki razsaja. Omogoči mu tisto eno stvar, ki je prelomnica med toplimi in že zmrznjenimi ljudmi, in sicer, da nadaljuje svojo pot. Zanj še ni prepozno.
Povezava: Evropa