Drama Zakaj ptiči pojejo se odvije v dveh dneh, v tem času se preplete, zaplete, odpre mnogo vprašanj. Vsaki misli prihaja nasproti druga misel in s tem se ustvarjata stalna napetost med protagonisti in atmosfera mesta, v katerem živijo. Odvijejo se zgodbe, ki ponazorijo, od kod zaznamovanost likov. Preskakovanje iz žalosti v smeh, iz smisla v nesmisel na absurden način prikazuje tudi naša življenja, ki so sestavljena prav iz takšnih trenutkov. Vendar ravno v tem je morda edina konstanta. Kot bi vsaki sreči sledila nesreča, vsakemu smehu – jok, vsakemu miru – nemir, vsakemu strahu – pogum in navsezadnje vsakemu rojstvu smrt.
V dveh dneh spoznamo in začutimo celotno strukturo mesta ter ljudi, ki ga sestavljajo, znajdemo se kot opazovalci v nekem tujem, majhnem mestu.
Absurdne situacije, ki jih doživljajo liki, in njihove navade ustvarijo komične situacije, toda prav v vsaki lahko najdemo, kot že rečeno, podobnost z našimi življenji in družbo. Na začetku se odvija nekakšno ustaljeno življenje, ki se sicer kaže pri vsakem posamezniku drugače, od popolnoma zdolgočasenega, brez upanja, do tistih, ki jih pri življenju ohranja delo in ves svoj čas namenjajo le temu, do tistih, ki iščejo smisel v nečem drugem. Toda nihče v svojem zdolgočasenem življenju nima zares pravega časa in nihče se ne ozira na drugega. Prelomni trenutek v drami, ki se zgodi v teh dveh dneh in okoli katerega se začne kar naenkrat vrteti vse mesto, je prometna nesreča. Dejanje, ki povzroči druga dejanja, sprožijo se kot val in pri tem se zares odrazijo načini videnja sveta teh ljudi. Val, ki je zajel mesto, je presenetil ljudi in za trenutek se zazdi, da je ravno to presenečenje razlog, da se odvijejo dejanja ljudi, ki pravzaprav nimajo neke neposredne povezave z nesrečo. Tako izbruhnejo korupcija, težave v zdravstvenem sistemu, kaže se neizmeren šovinizem, primitivnost, nizkotnost med prebivalci, njihovi pogledi na homoseksualnost, na invalidnost, vprašanje skupnosti ... vendar se vse skupaj kaže in odvije na absurdno-komičen način, ki pokaže in odkrije dejstvo, da naša realnost ni kaj prida drugačna. Prav tako naslednji dan sproži val novih vprašanj seja hišnega sveta, kjer se spet začnejo kazati nove, zanje nerešljive reči, in s tem vnašajo razburljivost v svoje z dolgčasom prežeto življenje.
Vsa vprašanja, ki se odprejo v drami na poseben način, so tista, ki zavirajo tudi našo družbo. So tista, ki nas opozarjajo in na nek način kažejo smer, kam ne smemo zaviti. In ravno ta vprašanja se v času, v katerem smo, postavljajo še bolj, še bolj so izrazita, ostra in še bolj režejo kakor britev po ljudeh, ki sestavljajo družbo, na kateri nastaja vedno večja rana, ki jo hočejo navidezno zaceliti s tem, da težave, vprašanja družbe zakopljejo nekam globoko, kjer jih ni več mogoče videti. In se pretvarjajo, da jih ni. Ravno to, zakopavanje tegob, je tisto, kar se je spraševal Klokotec: »Vedno sem se spraševal: zakaj ptiči pojejo? In ali sploh pojejo? Vrabci, lastovke, sinice ... Kakor da nič ne skrivajo. Kakor da vse, kar mislijo, povejo.«
Povezava: Zakaj ptiči pojejo