»To ni maškarada, to je življenje, mulc.«
K branju naju je pritegnila izvedba bralne uprizoritve odlomka te drame pri pouku, za katerega sva kasneje izvedela, da je zaključek Vladimirja Matjaža Zupančiča. Želja po delitvi tega besedila z vami pa je prišla zaradi razgibanosti, svobode lastne interpretacije psihologije in ozadja likov, predvsem pa zaradi zelo odprtega konca, ki je v naju vzbudil vprašanje: ali obstaja dovolj dober/konkreten razlog za opravičevanje umora?
Sodobna drama Matjaža Zupančiča, naslovljena Vladimir, je na prvi pogled precej nedolžna, kratka dramska igra. Vendar se za platnicami skriva morilec. Drama je sestavljena preprosto, psihologija likov pa je pravo nasprotje tega. Gre za tri prijatelje, ki živijo skupaj in se zaradi pomanjkanja denarja odločijo oddajati sobo. Na oglas se javi en sam kandidat, ki pa njihovo življenje povsem spremeni.
Osrednji lik v tem dramskem besedilu močno spominja na Molierovega Tartuffa. Tako Vladimir kot Tartuffe namreč predstavljata vsiljivca, ki v svojih slabih dejanjih najde dober namen in jih tako zagovarja. Zupančič pove: »Pot do pekla je tlakovana z dobrimi nameni.«
Dramsko štafeto predajava sošolki Petri Ušaj, saj je željna branja in pisanja o literaturi.
Povezava: Matjaž Zupančič: Vladimir