Odkritje nabora slovenskih besedil, ki so tako lepo voljna za slehernega bralca na spletni strani SiGledal, me je navdušilo! Na tem mestu se zahvaljujem dragemu prijatelju Mateju Pucu, ki mi je predal besedilno štafeto, in vsem urednikom te internetne strani.
V branje priporočam gledališko pesnitev Nebojše Pop-Tasića Blaznost igre, ki me je močno pritegnila. Gre za divjo in deročo odrsko pesem s prostora le za kakšnih pet vdihov, kjer v sanjskih blodnjah in nočnih morah prevprašuje smisel budnosti. Nebojša strastno trga po drobovju sanjajočega in brezkompromisno odmetava balast, iz katerega so sestavljene vsakodnevne puhlice in pokroviteljske laži, ki nam lajšajo življenje brez globin. Repetitivnosti v pesnitvi delujejo ritualno, ves čas ob branju pa sem čutil "iztrganost" protagonista, neko fundamentalno nepripadnost in samost. Navdušilo me je Nebojševo poigravanje z metaforami, kako igrivo jih ustvari, jim vdihne smisel, pa jim že čez nekaj verzov preobrne pomen ali naredi iz njih besedno igrico.
Prav posebej močno pa me je Nebojševa pesnitev zadela z zgodbo o stanovalcih bloka, ki žrebajo, kdo bo moral lastnega otroka vreči v jašek dvigala. Tam se atmosfera pesnitve zgosti v nek čuden magični absurd, ki te ne pusti neprizadetega. Zgodba se konča s preprosto logiko, ki je vendar vsem jasna: "Vsi so vedeli: ni šlo drugače, sicer bi dvigalo ne delovalo." Pretresljivo. Že samo zaradi tega prizora je Blaznost igre Nebojše Pop-Tasića vredno prebrati!
Z velikim veseljem štafeto predajam dragi prijateljici in sveži Borštnikovi nagrajenki Ani Urbanc, s katero bi šel na vsak klanc!
Povezava: Nebojša Pop-Tasić: Blaznost igre