CARPE DIEM IN ZDRAV DUH V ZDRAVEM TELESU
»I don’t need to make decisions. Some people, you two included, need a concept of decision because it gives them feeling that they are the ones who control their lives,« se glasijo besede strastne kadilke Marle, ki se ne želi podrediti vseobsegajoči protikadilski kampanji. Sterilnost, čistost lastnega telesa daje sodobnemu človeku ujetem v vorteksu političnih nemirov in negotove prihodnosti občutek varnega pristana. Deodoranti s čudovitimi vonjavami, ki preženejo smrad. Pincete, ki odstranijo trdovratne in mastne dlake. Razkužila, ki ubijejo vse žive in migetajoče enocelične organizme v naših kožnih gubah.
Najboljše prijateljice Marla, Camilla in Gipsy se zdijo kot trije človeški tipi, ki se vsaka na svoj način sooča z ostrim družbenim neodobravanjem kajenja. Marla se ne podreja družbenim normam in kadi cigareto za cigareto. Ko bo pokadila svojo zadnjo cigareto, jo bo, do takrat pa carpe diem. Sedanjost vpija počasi in je ne potvarja, temveč jo sprejema. Ne oklepa se stvarnosti ali kakršnihkoli ideologij, koncev se ne boji in samo je. Spominja na arhetip boemskega umetnika, ki ga sfere družbenega življenja nekaj časa imajo za eksotičnega in ekscentričnega, dokler ga ne izobčijo, zato tudi Marlin tragičen konec ni presenetljiv.
Gipsy se oklepa kajenja kot zadnjega koščka svoje identitete v krušljivem svetu in si želi ustvariti neskončno zalogo tobaka. Samo sebe okliče za »decent smoker«, saj ne kadi, kadar drugi jedo kot da bi se želela opravičevati za svoje družbeno nesprejemljive navade. Zdi se, da nezavedno tudi sama čuti, da je odpadnica. Vseobsegajočem družbenem razpoloženju je namreč težko ubežati. Kljub vsemu se s svojo anomalijo pomiri, si prižge cigareto in se odloči v njej uživati po »carpe diem«.
Camilla je družbena konformistka, ki se odloči spremeniti svet na bolje. Da se ne bi soočila z lastno bolečino skuša reformirati svoji prijateljici. Gipsy diagnosticira z izmišljeno duševno motnjo, Marli skuša dopovedati, da njen carpe diem ni resničen. Neposlušnost njenih prijateljic jo privede do roba in ju ustreli. Sovražiti in hladnokrvno ubijati je zanjo namreč lažje kot še naprej gojiti ljubeče odnose. Igrati aktivista pomeni biti družbeno koristen, kar daje čustveno odmaknjenim posameznikom nekakšen smoter. Vendar temu sledi neizogiben prehod v stanje popolne otopelosti in mehanske učinkovitosti.
Sprva se ideja protikadilske kampanje zdi precej nedolžna in mogoče celo koristna. Vendar s pretiranim paternalističnim odnosom do posameznika tvorimo svet terorja. Kjer so oblastne strukture tiste, ki usmerjajo naša življenja in pravijo, da se nikomur ne bo zgodilo nič hudega, če bomo pridni in se držali pravil. Takšne božje prerokbe me spremljajo, ko gledam filme in se čudim ljudem, ki na javnem prevozu ne nosijo mask. Vsseno pa še prisegam na rokovanje z dlanmi.
Povezava: All about smokers