Sedem dni je besedilo o vsakdanu v vsej njegovi banalnosti, tesnobi, absurdu, ljubezni in strahu. Vsak dan prinaša novo zgodbo, vsem zgodbam pa je skupno zavedanje, da dnevu sledi naslednji dan, temu še en in tako dalje. Besedilo nas pripne na neskončno verigo, s katere ne zmoremo ali pa morda celo nočemo uiti.
Če poznamo druge tekste tandema avtorjev, se zdi besedilo do bralca zelo nežno. Njegova političnost je dodobra skrita med bio kalčke, slike na telefonu, ki jih delavec kaže uslužbenki na zavodu za zdravstveno zavarovanje, in v srhljivo dolg monolog kot spužva izžetega moškega, ki preprosto ne zmore več. Političen je ravno toliko, kot je političen vsakdan vsakega od nas. Avtorja bralca vržeta v intimo posameznih likov – ti pa se z vso svojo samoironijo zdijo čudno domači.
Ravno ta domačnost, ki je podkrepljena z mojstrsko zapisanimi dialogi, je v besedilu najizrazitejša. Če pri večini drugih dramatikov opazimo dovršen oris ene generacije, Morano in Divjak zelo nazorno slikata cel spekter generacij: od mladih staršev in para v krizi srednjih let do babice, ki se ji zdi, da mora skrbeti za pol avtobusa sorodnikov. Avtorja sta nedvomno osupljiva opazovalca družbenih pojavov, ki pa občutek "das Unheimliche" zaradi sodobne družbe spustita skozi ozko sito, ki ustvari nekričečo distanco do tematike. Ravno tu je ključ katarzičnosti, ki jo nosijo njuna besedila.
Mogoče pa z verigo vsakdana ni nič narobe. Mogoče nas omejuje samo strah pred končno točko, na kateri bomo morda ugotovili, da smo živeli, ne da bi zares živeli.
"Tale strah bova pač mogla premagat, veš, kok sveta mava še za videt."
Povezava: Sedem dni