Vprašaj!
Vprašaj!!
Ja, vprašaj.
Karkoli.
Ja, karkoli!
Prepričan sem.
S temi besedami se začne delo Nebojše Pop-Tasića.
In tako sem se vprašala, kako si interpretirati besedilo? Čeprav gre za rekviem, ko naj bi se poslavljali od življenja nekega posameznika, se ta pred nami nenehno rojeva. Mrtvo menda ostaja živo v spominu. V tem besedilu o tem ni dvoma. Ob branju sem se počutila ravno tako nevedno kot ta, ki je bil vsakič znova na začetku.
V začetku je bil krik,
jok, vreščanje ...
V začetku je bil krik.
In v njem Beseda.
V začetku je bil krik
in Beseda.
In Beseda je bila moja.
Svet je gradil s pojmi, ki so to postali šele, ko so bili izrečeni. Kako razumeti to, kar nastaja sočasno s tabo? Potreba po simultanem prevajanju se zdi neizogibna, a beseda menda sploh ni beseda, in tako se ponovno znajdemo na začetku na poti do konca.
Ali pa naj vse ostane nerazloženo. Pustimo, da se vse zlaga le v tisto, čemur se čudimo. Tisto, kar hvalimo in čemur smo hvaležni. Tisto, kar ustvarimo in ustvari nas. Bog? Ti ali jaz ali oni? Ni pomembno. V nevednosti iščemo vednost. V vednosti družbo.
Zdi se mi, da ne razumem celote, ki je lastna temu dramskemu tekstu. Sploh je ne morem zajeti, a to je povsem sprejemljivo, saj se nam celote tako ali tako vedno izmikajo. Ravno zato bi delo priporočila v branje. Opomnilo me je na vnemo, s katero hitimo osmišljat svoj obstoj. Lepimo besede, da gradimo dialoge, a na koncu se nas sploh ne sliši, saj drug drugega preglasimo. Poimenovali bi, a vmes že mi postanemo imenovani.
Z drugimi besedami:
Tako.
Zdaj.
Veš.
Življenje.
Živelo.
Je tebe.
Povezava: Otrok, ki je ustvaril svet