Včasih presenetim tudi sebe (ali zlasti?), tokrat pa je drugače. Med dramskimi besedili so mi še posebej ljubi Cankarjevi Hlapci, pogosto navajam tudi bistroumne nesmisle iz Partljičeve komedije Moj ata, socialistični kulak (»Zdaj je svoboda, zdaj moramo biti previdni« je samo eden od njih.), najbrž se tudi zato tako zabavam ob branju in gledanju sodobne drame Simone Semenič, privlačno naslovljene – kajpada prijetno domačijsko in itak s spotakljivo malo začetnico – jerebika, štrudelj, ples pa še kaj.

Ja, ja, že spet ta presneta in prekleta slovenska razklanost, pred sabo imamo »ta farške« in »ta rdeče«, na veliki šmaren tekmujejo: prvi se pridušajo, da bo več vaščanov prišlo na cerkveno praznovanje z gospodom škofom, drugi zagnano pripravljajo proslavo za dan graničarjev JNA s »tovarišem sekretarjem izvršnega komiteta centralnega komiteta«, ki se imenuje – itak, kako pa naj bi se glavni partijec imenoval v sodobni Sloveniji? – Janez. Veseloigra je postavljena v Vipavsko dolino 15. avgusta 1963, tudi govorijo v »žmohtnem« podnanoškem narečju, ampak vse skupaj bi se lahko godilo tudi kje drugje v naši deželi. In v kakem drugem času. Drama je močna, drzna in moderna, obenem pa se navezuje na tradicijo: količkaj pozorno uho ujame parafrazo Cankarjevih Hlapcev, kakor pri kakem Gogoljevem Revizorju se pripravljajo na prihod dostojanstvenika (pa ne enega, kar dvema bodo morali lesti nekam, odvisno od ideološke usmerjenosti), kakor pri kakem Ibsenu imamo tudi tu izgubljenega sina, ki se vrne domov, med sovaščani je precej zamolčanega, že zdavnaj so se zapletli v klobčič, marsikomu leži greh na duši, magnetna sila deluje, nekateri se vztrajno privlačijo, drugi se odbijajo … 

Ne samo uprizoritev, užitek omogoča že branje satire, začenši z uvodnimi didaskalijami. V njih avtorica opozarja, naj pri uprizoritvi nikar ne sodelujejo igralke in igralci, ki imajo »kakršenkoli predsodek ali težave z goloto in seksualnostjo na odru«, za povrh naj bodo raje debeli kot suhi, nikakor ne smejo biti »natrenirano mišičasti«, ne moški ne ženske ne smejo imeti opaznih lepotnih posegov, odstranjenih dlak »na sramnih in drugih predelih« in tako naprej … vse do masturbiranja, natepavanja, orgije. Ja, leve in desne združi seksualnost, vsi sodelujejo v pohujšanju, tu ni nobenega učitelja Šviligoja, ki bi samo od daleč zgroženo opazoval vso to nesnago.    

Dogajanje prispeva k osvobajanju telesa, predvsem pa je vse skupaj izpeljano izjemno duhovito. Priznam, med branjem vidim uprizoritev. Žal nisem ujel krstne, ki jo je pred tremi leti v koprodukciji Maske in Slovenskega mladinskega gledališča režiral Janez Janša (spet Janez!), še zmeraj pa mi je živo pred očmi nova, ki jo je v iztekajoči se sezoni v navezi mladinskega in novogoriškega teatra na oder postavil Jure Novak. Ampak bodi dovolj podrobnosti o drami in uprizoritvi, ljudstvo naj bere in gleda! Omenim le še, da je posebej posrečena na prvi pogled nenavadna odločitev, nekakšno protislovje: tu in tam se kdo čez oder nag sprehodi, ko za goloto ni nobenega jasnega vzgiba, medtem ko je najstrastnejši seks prikazan tako, da igralca preprosto govorita – ampak sila strastno! – didaskalije z opisom te strme poti proti orgazmu. 

Aja, pa še to! Med ogledom v dvorani sem imel čast doživeti »stereo« užitek: medtem ko so se po odru gor pa dol šetali goli in se tu pa tam prepletli, se naskočili in podobno, so tri dame v vrsti za mano vse teže sople, se zgražale, godrnjale, se v trenutkih nepazljivosti vendarle zahihitale, pa spet ponergale … Med kako drugo predstavo bi bilo moteče, tu pa so nekako sodelovale s tistimi na odru, mi je kar pasalo, priznam. Nekateri si ne moremo pomagati – bolj okoli nas moralizirajo, bolj nam gre na smeh. Se mi zdi, da je tudi Simona taka.

Povezava: jerebika, štrudelj, ples pa še kaj