Andraž Gombač, 30. 7. 2021

Andraž Gombač bere sodobno slovensko dramo

Andraž Gombač je diplomiral iz primerjalne književnosti in slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od gimnazijskih let piše za Primorske novice, kjer je danes urednik kulturne redakcije. Napisal je tudi več spremnih besed, lani je pri Beletrini uredil izdano, hitro razprodano in že ponatisnjeno knjigo Lovim pomladni veter, v kateri je s pisateljevo hčerko Nančo Kosmač Kogej zbral doslej manj znane ali povsem neznane novele, črtice in druga besedila Cirila Kosmača. V branje priporoča dramo Simone Semenič jerebika, štrudelj, ples pa še kaj.

Foto: Maja Pertič Gombač

Včasih presenetim tudi sebe (ali zlasti?), tokrat pa je drugače. Med dramskimi besedili so mi še posebej ljubi Cankarjevi Hlapci, pogosto navajam tudi bistroumne nesmisle iz Partljičeve komedije Moj ata, socialistični kulak (»Zdaj je svoboda, zdaj moramo biti previdni« je samo eden od njih.), najbrž se tudi zato tako zabavam ob branju in gledanju sodobne drame Simone Semenič, privlačno naslovljene – kajpada prijetno domačijsko in itak s spotakljivo malo začetnico – jerebika, štrudelj, ples pa še kaj.

Ja, ja, že spet ta presneta in prekleta slovenska razklanost, pred sabo imamo »ta farške« in »ta rdeče«, na veliki šmaren tekmujejo: prvi se pridušajo, da bo več vaščanov prišlo na cerkveno praznovanje z gospodom škofom, drugi zagnano pripravljajo proslavo za dan graničarjev JNA s »tovarišem sekretarjem izvršnega komiteta centralnega komiteta«, ki se imenuje – itak, kako pa naj bi se glavni partijec imenoval v sodobni Sloveniji? – Janez. Veseloigra je postavljena v Vipavsko dolino 15. avgusta 1963, tudi govorijo v »žmohtnem« podnanoškem narečju, ampak vse skupaj bi se lahko godilo tudi kje drugje v naši deželi. In v kakem drugem času. Drama je močna, drzna in moderna, obenem pa se navezuje na tradicijo: količkaj pozorno uho ujame parafrazo Cankarjevih Hlapcev, kakor pri kakem Gogoljevem Revizorju se pripravljajo na prihod dostojanstvenika (pa ne enega, kar dvema bodo morali lesti nekam, odvisno od ideološke usmerjenosti), kakor pri kakem Ibsenu imamo tudi tu izgubljenega sina, ki se vrne domov, med sovaščani je precej zamolčanega, že zdavnaj so se zapletli v klobčič, marsikomu leži greh na duši, magnetna sila deluje, nekateri se vztrajno privlačijo, drugi se odbijajo … 

Ne samo uprizoritev, užitek omogoča že branje satire, začenši z uvodnimi didaskalijami. V njih avtorica opozarja, naj pri uprizoritvi nikar ne sodelujejo igralke in igralci, ki imajo »kakršenkoli predsodek ali težave z goloto in seksualnostjo na odru«, za povrh naj bodo raje debeli kot suhi, nikakor ne smejo biti »natrenirano mišičasti«, ne moški ne ženske ne smejo imeti opaznih lepotnih posegov, odstranjenih dlak »na sramnih in drugih predelih« in tako naprej … vse do masturbiranja, natepavanja, orgije. Ja, leve in desne združi seksualnost, vsi sodelujejo v pohujšanju, tu ni nobenega učitelja Šviligoja, ki bi samo od daleč zgroženo opazoval vso to nesnago.    

Dogajanje prispeva k osvobajanju telesa, predvsem pa je vse skupaj izpeljano izjemno duhovito. Priznam, med branjem vidim uprizoritev. Žal nisem ujel krstne, ki jo je pred tremi leti v koprodukciji Maske in Slovenskega mladinskega gledališča režiral Janez Janša (spet Janez!), še zmeraj pa mi je živo pred očmi nova, ki jo je v iztekajoči se sezoni v navezi mladinskega in novogoriškega teatra na oder postavil Jure Novak. Ampak bodi dovolj podrobnosti o drami in uprizoritvi, ljudstvo naj bere in gleda! Omenim le še, da je posebej posrečena na prvi pogled nenavadna odločitev, nekakšno protislovje: tu in tam se kdo čez oder nag sprehodi, ko za goloto ni nobenega jasnega vzgiba, medtem ko je najstrastnejši seks prikazan tako, da igralca preprosto govorita – ampak sila strastno! – didaskalije z opisom te strme poti proti orgazmu. 

Aja, pa še to! Med ogledom v dvorani sem imel čast doživeti »stereo« užitek: medtem ko so se po odru gor pa dol šetali goli in se tu pa tam prepletli, se naskočili in podobno, so tri dame v vrsti za mano vse teže sople, se zgražale, godrnjale, se v trenutkih nepazljivosti vendarle zahihitale, pa spet ponergale … Med kako drugo predstavo bi bilo moteče, tu pa so nekako sodelovale s tistimi na odru, mi je kar pasalo, priznam. Nekateri si ne moremo pomagati – bolj okoli nas moralizirajo, bolj nam gre na smeh. Se mi zdi, da je tudi Simona taka.

Povezava: jerebika, štrudelj, ples pa še kaj

jerebika štrudelj ples pa še kaj, Simona Semenič

V rubriki »Izvolimo dramo« beremo sodobne slovenske drame in se nad njimi iskreno navdušujemo ter jih predvsem priporočamo v branje vsem obiskovalcem portala SiGledal. Ideja za to početje se je porodila Simoni Semenič na okrogli mizi Sodobna dramatika, ki je potekala v okviru festivala dramske pisave Vzkrik (24. 3.–26. 3 2017).  Ime rubrike je predlagala Grumova nagrajenka 2017, Simona Hamer, ki je tudi prva izvolila dramo in za naslednje branje nominirala bralca po svojem izboru in presoji, ta pa bo bralce slovenskih dram nominiral dalje. S to verižno igro ali z verižnim eksperimentom želimo predvsem promovirati branje sodobne slovenske drame, saj iskreno verjamemo, da si sodobna slovenska drama zasluži biti (vsaj) prebrana. 

Povezani dogodki

Paloma Pertot, 16. 7. 2021
Paloma Pertot bere sodobno slovensko dramo
Franjo Frančič, 2. 7. 2021
Franjo Frančič bere sodobno slovensko dramo
Aljaž Primožič, 23. 7. 2021
Aljaž Primožič bere sodobno slovensko dramo
Lara Gobec, 25. 6. 2021
Lara Gobec bere sodobno slovensko dramo
Kaja Šoštarec, 9. 7. 2021
Kaja Šoštarec bere sodobno slovensko dramo
Ivana Zajc, 27. 8. 2021
Ivana Zajc bere sodobno slovensko dramo
Fundacija Rudi Šeligo, Andraž Gombač, 26. 4. 2018
Triptih Agate Schwarzkobler 2/3