Kot bomo večkrat brali v tem prispevku, je ljubezen v tej predstavi homoerotična ljubezen, a je kot taka postavljena v drugi plan. V ospredju je zgolj – ljubezen, pa naj bo to ljubezen med 21-letnim Pasolinijem in njegovim 14-letnim občudovalcem in učencem Nizjutijem ali med Pasolinijem in njegovim prvim ljubimcem Brunom ... Ta igrivost, pristnost in čutnost med omenjenimi (dramskimi) osebami so tiste, ki žanjejo zmagoslovni pohod ene in edine ljubezni.
Pier Paolo Pasolini, italijanski pesnik, filmski režiser, dramatik in romanopisec, po katerem je tudi nastala omenjena predstava (prav po romanu Amado mio), je večino materiala za svoje zgodbe črpal iz lastnega življenja, njegova dela so pravzaprav njegova biografija. Pasolini je bil za časa svojega življenja večkrat označen za spornega in kontroverznega avtorja, za takega tudi danes v marsikaterem pogledu še vedno velja.
Peternelj je v predstavi z glasbo in vložki dramskega teksta v italijanskem jeziku poustvaril duh časa takratne Italije (1945–1947) in gledalec skozi prefinjeno in senzibilno poetiko odkriva skrivnosti prave ljubezni.
Udeležili smo se pogovora o predstavi – pogovori o tekmovalnih predstavah sicer potekajo vsak dan ob 11. uri v Naskovem dvorcu – in za rokav pocukali oba izvajalca, Ivana Peternelja in Blaža Šefa, ter ju povprašali za njuno mnenje o temi pedofilije.
Mislite, da bi bila ta ljubezen-pedofilija drugače razumljena, če bi šlo v zgodbi za ljubezen med starejšim moškim in mlajšim dekletom?
Ivan Peternelj: Zdi se mi, da bi se gotovo drugače dogajalo, a pedofilija se mi vseeno zdi malce pretiran izraz. Gre za odnos med dvema moškima, ki je bil vedno na nek način sporen, v nobeni družbi tega niso sprejemali. A na tem mestu gre najprej za mladost, potem pa še homoerotičnost, dve stvari, ki sta na nek način problematični, še posebej v tistem času, med drugo svetovno vojno, na podeželju v Italiji. Po eni strani je to nekaj grozljivega, po drugi strani pa je to čista lepota.
Blaž Šef: Civilizacijsko smo tako pogojeni, da ko ženske spolno dozorijo, jih že lahko posilimo in ne bo nihče nič rekel. Tradicionalisti večinoma zagovarjajo nadaljevanje vrste in v homoerotični zvezi ljudje ne vidijo ničesar drugega kot ljubezen ali pa samo poželenje, nobenega pragmatičnega vidika - ravno tu pa je največji paradoks.
Ste pri kateri od uprizoritev morda naleteli na zgražanje ali ostro kritiko?
Ivan Peternelj: Nikdar se ni zgodilo nič takšnega. Že pri postavitvi uprizoritve gre predvsem za estetiko in lepoto, ta poetika je sprejemljiva skoraj vsakomur.
Blaž Šef:Veliko mojih znancev je prišlo pogledat predstavo in nisem vedel, kako se bodo vživeli, bom moral kaj razlagati … Na koncu so rekli, da je to »lepa ljubezenska zgodba«. Vprašal sem jih o homoerotičnosti in pedofiliji … a so rekli, da je to v tretjem planu – če sploh je.
***
Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)