Diego de Brea se je tega podjetja lotil na zanj značilen način – brez posodobitev, scensko, kostumsko in slogovno v izvirnem romantičnem slogu, ki z izdatno podčrtavo odrskih sredstev (npr. klasične, skoraj filmske glasbe) in groteskno pretirano igro, morda meji že na (nehoteno) karikaturo žanrskih gotskih prijemov. Značilnost predstave je, da občinstvo deli na zgrožene kritike (zaradi prizorov krutosti ali pa zaradi skrajno spektakelskih uprizoritvenih strategij) in navdušene ljubitelje (večinoma zaradi silovitosti čustev). V duhu tega razkola je potekal tudi menda na Festvalu Borštnikovo srečanje »najživahnejši pogovor o predstavi doslej« (kakor je dejala Alja Predan), ki ga je vodil Nebojša Pop Tasić. Sledi nekaj žgočih utrinkov …
Nebojša Pop Tasič, voditelj pogovora: »Gotovo ni ostalo neopaženo, da je med predstavo veliko ljudi odkorakalo iz dvorane … med njimi sem bil tudi jaz. Ne vem, kaj je bil vzrok – morda kot novopečeni oče nisem zdržal ob pogledu na brutalnost tega očeta …«
Diego de Brea, režiser, scenograf in glasbeni opremljevalec: »Ta produkt prinese po eni strani popoln odklon, po drugi strani pa nekoga vsrkava. /…/ Ko sem opazoval življenje po predstavi – govorim o tej brutalnosti … pač, to je okoli nas.«
Barbara Hieng Samobor, direktorica in umetniška vodja Mestnega gledališča ljubljanskega: »Misel, ki je vodila Diega ob izboru tega teksta za uprizoritev, je prvič dejstvo, da je besedilo klasika, in drugič to, da je hotel nasprotovati malomeščanski mali sreči. /…/ Eni živimo v tako srčkano jasnih življenjih /… / po drugi strani je jasno, da je povsod okrog nas to temno zlo /…/ to je tako kot lanski dogodek Fritzl. S Petro Pogorevc smo se odločili, da ne bomo vulgarno aktualizirali, ampak besedilo predstavili skozi bolj prebavljivo historično prizmo. /…/ Mislila sem, da boš (Pop Tasič, op. a.) predstavi očital, da olepšuje to zlo – lik očeta je v nekih registrih celo všečen, predstava je zelo čutna …«
O priredbi teksta:
Diego de Brea: »Kako sem se lotil tega teksta? Gre za romantični tekst, katerega izhodišče ni zlo, temveč posebna ljubezen, ki ne more niti z zlom niti brez njega. Percy Bysshe Shelly ni dramatik, ampak pesnik. Snov je vzel iz renesančnega teksta. /…/ Rekel si (Pop Tasić, op. a.), da nisi zdržal, kar se mi zdi super – gre za silovita čustva – to je romantika.«
»Ta tekst je bilo težko adaptirati. Njegovo izhodišče je ravno nasprotno od tega, o čemer se sedaj pogovarjamo (o brutalnosti in zlu, op. a.). Ne da bi hotel karkoli analizirati – gledališče ni za to, da se ga analizira, ampak doživi. Gledališče ni koncept, je občutek.«
O brutalnosti in (a)historičnosti:
Diego de Brea: »Kar se tiče brutalnosti očeta – v kratkem času se zgodi razvoj: oče konča kot žrtev svojih dejanj /…/ ne konča se z zlom, temveč na koncu posije neka luč. /…/ Vemo, na čem temelji romantika /…/ predstava govori o tem, o čemer pač govori.«
Nebojša Pop Tasić: »Shelly je postavil temelje gledališča krutosti, ki ga je potem razvil Artaud.«
Uroš Smolej, igralec: »Kar se tiče Cencija – vloge nisem vzel osebno, ker gre za očitno negativen lik, kot je današnji Fritzl. /…/ V okviru Diegove črte sem iskal neke mejne situacije /…/ to ni vloga, v katero greš racionalno.«
Diego De Brea: »Moj način ni nikoli ta, da iščem kakega Fritzla v sodobnem času /…/ romantika je funkcionirala na drugačen način: estetika, etika sta bili drugačni. V samem tekstu ni bilo nobene patološke osnove. Mene je zanimal predvsem emocionalni naboj teksta. To je tisto, kar me je vznemirjalo – da je to Cenci in da je to Shelly, da je to povsem drug okvir, kot ga mi dojemamo danes. Dogajalo se je v neki Beneški laguni, ne v avstrijski mlaki … To je bil okvir – igra, ludens. To, kar se nam danes zdi patološko, je bila nekoč igra. Erotika je bila drugače doživeta. Omenil si Artauda – to ni patologija, ampak vprašanje, do kod lahko grem. Zato ta nek baročni, rokokojski okvir, to je ta pretiranost. Težko je definirati – gledališče je situacija … ne začenjam s tem, da bi to bil Fritzl, ne gre za to. Osnova je bila ta, da ima Cenci to svojo punčko, kot je na primer imel Cosimo Rafaelovo Madono, ki jo je s seboj nosil v posteljo. Kdo ve, kaj vse se je dogajalo za tistimi vrati … To bi bilo danes blasfemija, kljub vsemu, kar doživljamo.«
»Mi si to ljubezen drugače predstavljamo /…/ ljubezen je tesno povezana z vojno. /…/ In seksualnost – kaj je to, če ne animaličnost?«
»To je bila neka opijevska pesnitev. /…/ V tistem času so v kratkih hlačah kadili opij in skakali v Canal Grande. Ne vem, koliko so razmišljali o drami.«
Petra Pogorevc, dramaturginja: »Začeli smo z likom očeta, ki po nekaterih interpretacijah pooseblja zlo … Ne smemo pa pozabiti, da je tu še Beatrice, ki pooseblja dobro. Veliko smo delali na tem, da si ta dva principa dialektično stojita nasproti /…/ tako kot si stojita nasproti tudi renesansa in romantika /…/ senzibilnost obeh obdobij se prepleta v naši uprizoritvi, upam, da na konstruktiven način.«
Nebojša Pop Tasić: »Ne gre za današnjo aktualnost /…/ ta zgodba je skoraj mitološka – iz antike poznamo veliko takih zgodb /…/ ta zgodba je brezčasna, njena aktualnost je sinhrona.«
Cenci
Prevajalec: Srečko Fišer
Režiser, scenograf in glasbeni opremljevalec: Diego de Brea
Dramaturginja: Petra Pogorevc
Kostumograf: Leo Kulaš
Lektor: Arko
Oblikovalec svetlobe: Branko Šulc
Igrajo:
Grof Cenci – Uroš Smolej
Beatrice – Jana Zupančič
Lucrezia – Bernarda Oman
Kardinal Camillo – Lotos Vincenc Šparovec
Orsino – Jure Henigman
Andrea – Milan Štefe
***
Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)