Tako razlaga svojo »teorijo prostega pada« makedonski režiser Aleksandar Popovski, ki se ga pri nas spomnimo po uspešni režiji teksta Milene Marković Barčica za punčke v produkciji SNG Drama. »V nekem trenutku se moramo prepustiti prostemu padu, dokler se na naši poti ne pojavi nekaj drugega. In se bo pojavilo. Ni se potrebno bati padanja. In spremembe. Nič ni večno.«
»Teorija prostega pada« je neke vrste gledališki kredo Popovskega, ki se noče podrediti zahtevam institucionalnega Jugoslovanskega dramskega gledališča in ustvarjati predstav po istem kopitu, ko se te enkrat izkažejo za uspešne. Nasprotno, njegov slog temelji na nenehni menjavi uprizoritvenih strategij, katerih stalnica je zgolj velika svoboda, ki jo prepušča ustvarjalnosti igralcev. In katera snov je temu bolj primerna kot Ovidove Metamorfoze? Iz tega antičnega teksta je Popovski z dramaturginjo Jeleno Mijović izluščil petnajst prizorov, ki obravnavajo najbolj spremenljivo izmed človeških strasti: ljubezen.
»Pripovedovala bom o času, ko greh ni bil tako strogo opredeljen in ljubezen ni imela samo ene oblike. O času, ko so ljudje lahko ljubili svet, planine, sestro …,« odpre uprizoritev ena izmed akterk. V opozarjanju na spremenljivost vrednostnih sodb o ljubezni je moč najti angažma v predstavi, ki ga Popovski ne veže zgolj na strogo politične teme, temveč ga eksplicitno vidi v tematizaciji vrednostnih in eksistencialnih določil človeka in njihovega (ne)razumevanja v sodobnem času: »Zakaj naj bi bilo ljudem prepovedano, kar je dovoljeno bogovom?« se sprašuje ena izmed grešnic, katere poželenje se usmeri v kak »prepovedani« objekt.
A morda še tehtnejši angažma gre iskati v sami formalni strukturi Metamorfoz. Spremenljivost namreč ni zgolj naslovna in vsebinska, temveč prav formalna rdeča nit predstave. V njej igralci prehajajo iz lika v lik, iz performativnega ironičnega komentiranja dogajanja v vživetje vanj; energija in dogajanje nenehno prehajata od igralca do igralca – vsi skupaj tekom cele predstave vročično tkejo niti zgodbe in dogajanja, ki se sproti prepletajo in ustvarjajo neskončno spremenljivi rizom dogodkov, katerega prava vizualna metafora je procesualna, nastajajoča scenografija iz lepilnega traku.
Ovidova snov je seveda tudi morala preiti številne metamorfoze, da njena postavitev danes ne učinkuje anahronistično in okostenelo. Dramatizacija, kot že rečeno, primarno snov reducira na ljubezenske pripetljaje, te pa obogati z replikami, vzetimi iz Antologije bolečine makedonskega medvojnega pesnika Koste Racina, ki zaostrijo mračnejše podtone ljubezenskih peripetij. Izvrstno uigran igralski ansambel pa z močno fizično, gibalno in emocionalno investicijo z bliskovitimi prehajanji v vloge in ironičnimi izstopi iz njih vzpostavlja distanco do obravnavane snovi, ne da bi zapadel v vulgarno karikiranje ali banalno posmehovanje. Njihovo bravurozno prehajanje med modusi uprizarjanja različnih sodobnih popularnih žanrov (od melodrame do osladne popevke, tekmovanja v moči bolečine, hollywoodskih narativnih klišejev itd.), podprto s ponekod parodično glasbo dua Silence, aktualizira antične mite o nebrzdani strasti, hrepenenju in nezvestobi z vzporejanjem s sodobnimi popularnimi miti, ki razvnemajo domišljije množic.
S fluidnim, spremenljivim tkivom igrive predstave, ki se dotika tako temnejših čustvenih globin kot tudi lahkotnih komičnih registrov, ne da bi se zagozdilo v čereh enih ali drugih, Popovski pravzaprav udejanja metamorfozo okostenelih struktur gledališča s tem, da ga vrača k njegovemu bistvu: njegovi nenehni spremenljivosti, živosti, njegovi metamorfozi.
Metamorfoze
Režiser: Aleksandar Popovski
Dramaturginja: Jelena Mijović
Scenografija: NUMEN
Kostumografinji: Jelena in Svetlana Proković
Glasba: Silence
Koreografinja: Dalija Aćin
Lektorica: Ljiljana Mrkić - Popović
Obrazi: Nebojša Glogovac, Tamara Vučković, Nikola Đuričko, Jelena Đokič, Goran Šušljik, Nada Šargin, Radova Vujović, Marija Vicković
Igrajo: Dalija Aćin, Luka Lukić, Ana Dubljević, Darko Bursać
***
Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)