Kako preživeti v hiperprodukciji scenskih umetnosti

Avtor: zbrala Nika Arhar, SiGledal

Moje življenje gledališko-plesnega navdušenca ali kako preživeti v hiperprodukciji scenskih umetnosti in gledališko-plesnih festivalov – tri svobodne refleksije.


 

Iskrico, ki je služila kot izhodišče za tri zapise z zgornjim naslovom, je izstrelil lecture performans Roka Vevarja Kako se je moje življenje spremenilo v festival?. Besedilo je (samo)ironičen kažipot po festivalih, »navodilo« za vključevanje in vedenje znotraj festivalskih mrež in premislek o lastnem festivalskem udeleževanju ter v skrajni fazi o lastnem življenju, napolnjenem z nenehnim prehodnim prostorom festivala. Lecture performans Roka Vevarja bo izveden danes na festivalu Preglej na glas, tri »zasvojenke« s scenskimi umetnostmi pa svoje poglede, težave in svarila razgaljajo prav tu in zdaj.


Nekaj gledaliških statističnih dejstev, njihovih posledic ter nasvetov, kako preživeti v hiperprodukciji scenske umetnosti in gledališko-plesnih festivalov.

1. Statistični urad RS ponosno predstavlja

Na slovenskih odrih se na leto vključno s ponovitvami in gostovanji zgodi blizu 5000 predstav. Skoraj 250 je na novo izvedenih del. Leta 2009, kamor seže zadnji statistični podatek statističnega urada RS, je bilo zabeleženih 21 gledaliških festivalov,  na katerih se je odvilo več kot 230 predstav. Številke vztrajno naraščajo.

2. Dejstva

Leto ima 365 dni.

3. Neizogibne posledice

Ko se človek napoti v gledališče, je, čeprav upoštevamo samo produkcijo v Ljubljani, v istem dnevu prisiljen izbirati med tremi ali več (zgolj gledališkimi) dogodki. 

4. Travmatične posledice

To gledališkega navdušenca prizadene. Sploh ker, kar je nazadnje videl, ni bilo nujno dobro, tisto, česar pa ni videl, pa je bilo mogoče vseeno boljše (in tega ne bo izvedel!). Za gledališkega kritika to pomeni tudi nizanje kritik, ene za drugo, dan za dnem. Zaradi ogromne količine produkcije se zmanjša pomembnost dogodka in s tem relevantnost njegovega zapisa. Prav lahko tudi sam zapade v hiperproduciranje, ki rezultira v uniformiranost tudi njegovega lastnega  dela. Najhujši scenarij: kar je bila nekoč strast, se prelevi v poklic, ta pa v rutino. Prav tako se lahko zaradi tolikšne produkcije v rutino spremeni produciranje predstav. Slovenska gledališka kritika je zaradi hiperprodukcije oškodovana. Prav tako pa seveda slovensko gledališče. 

5. Zdravilni ukrepi

Na srečo po premierah in na festivalih obstajajo zakuske. Najbolj pomagajo majhne čokoladne stvarčice, ki vsebujejo dobršnjo dozo afrodiziaka. Če ne drugače, pomaga tudi lepo aranžirano sadje, polno vitaminov, in oreščki, ki so vir esencialnih zdravilnih maščob. Tudi sirčki teknejo. Nikakor pa ne pomagajo težki obloženi kruhki s salamo in razni golaži, ki postajajo alternativa, saj je po (sic!) neuradni statistiki kar 70 odstotkov gledaliških navdušenk in navdušencev vegetarijancev. Ne bojte se seči tudi po kozarčku opojne alkoholne pijače, ki sploh v dobri družbi omili posledice ne preveč dobre izbire preživljanja dotičnega večera. Če morate zjutraj oddati kritiko, pa nikar ne pretiravajte, saj vas etični kodeks Mednarodnega združenja gledaliških kritikov obvezuje k trezni in odgovorni sodbi, če vanjo še verjamete. Pa glavo pokonci, jutri je nov dan in z njim nova predstava. Ali dve. Ali tri. Zmanjkalo jih ne bo. In če bomo ponovno narobe izbrali, nam še vedno ostane dobra družba, ki bo s prešernim cinizmom in inteligentnimi dovtipi in avtoironijo večnega vračanja iskanja Godota v gledališču poplačala naš vnovičen poizkus. Nekaj pa vseeno mora biti tam, zato se tudi mi vedno vračamo nazaj vanj. Res pa je, da bi to morda laže prišlo, če bi se ga malo manj trudili zasledovati in tudi če bi si samo dalo več časa in prostora in se ne bi tako trudilo (5000 predstav!). No ja, zdravilni ukrep pa je vsekakor tudi ne obupati nad gledališčem, saj četudi pred izhodom vihamo nos, ga vihamo skupaj, in ravno ta »skupaj« je prav tako sestavni del gledališča.

Pia Brezavšček

***

Ladja norcev = ladja odvisnikov

»Ljubljana – mesto festivalov« – so na Mestni občini Ljubljani z javnim razpisom pozvali producente. Namen razpisa: oblikovanje blagovne znamke »Ljubljana – mesto festivalov«.

Blago, ki se ceni samo, ali blago, ki ceno oblikuje skozi znamko? Je mesto Ljubljana prepoznavna blagovna znamka, še več, je Ljubljana – mesto festivalov, znamka, ki se prodaja povsod ali le nam samim? Ali je morebiti omenjena znamka le način prikrivanja resnice. So kvantitativni formati resnično edino, kar zagotavlja uspeh in prepoznavnost? V poplavi kvantitativnih formatov, med katerimi so festivali eksemplarična oblika, vznikajo kritike in opazke njihov negativnih elementov (upad kvalitete, pomanjkanje vizije, kuriranja, nasilna širjenja, nefokusiranje ipd.). Z namenom približanja resnici, vpisani v festival, bom o njih razmišljala skozi retorično figuro, izposojeno iz najave festivala Pajek: Dobrodošli na ladjo norcev!

Prispodobo ladje norcev je uvedel že Platon kot prispodobo o atenski demokraciji. Z njo je oporekal učinkovitosti demokratične družbene ureditve in opozoril na problem demokratične izbire, v kateri zmaga ni odvisna od strokovnosti in sposobnosti, temveč od retorične spretnosti govornika oziroma učinkovitosti manipulacije z javnim mnenjem. Ker šteje večina, je potrebno poskrbeti za utišanje manjšinske kritiške populacije, h kateri prištevamo tudi umetniške kroge. Prekarizacija dela ne zadostuje. Vpeljati je potrebno nove vzvode, ki bi kritično maso odvrnile od pomembnih, družbeno-političnih vsebin. Inflacija festivalov, razporejenih skozi celo leto, je v tem kontekstu razumljena kot uspešen način za »osamitev« potencialnega nasprotnika in hkrati način ustvarjanja socialnega miru (kruha in iger), pri čemer ne smemo pozabiti na njihovo presežno vrednost, vpisano v »samo-ustvarjeni blagovni znamki«.

Festivali na redne obiskovalce in kreatorje delujejo kot opoj, inherenten zasvojljivi substanci. Poglejmo: Zasvojenost vznikne iz radovednosti, eksperimentiranja, poskusa približati in izkusiti to, kar doživljajo drugi, torej tisti, ki so vanje že vpeti. Ob obisku številnih dogodkov, ki festival sestavljajo, spoznavate, da v času prisotnosti na dogodkih vsakodnevne skrbi in obveznosti (vsaj za čas prisotnosti) poniknejo. Dogodki (umetniški ali družabni) vas sprostijo, »umirijo«. Zato z udeleževanjem festivalov nadaljujete, dokler vas povsem ne posrkajo in pričnejo usmerjati vaše življenje. Simptomi zasvojencev se izražajo kot:
- zanemarjanje drugih obveznosti (doma, v službi …) in seveda racionalno opravičevanje tovrstnega početja;
- zanemarjanje partnerja na račun udeležbe festivalskih dogodkov;
- dvig tolerančnega praga – za vzdrževanje »normalnega« stanja potrebujete vse več festivalskih dogodkov;
- ob izostanku oziroma neudeležbi se pojavijo t. i. »odtegnitveni« simptomi (nemir, tesnoba, razdražljivost, nespečnost);
- izguba nadzora nad dogajanjem oziroma udeležbo dogodkov (planiranje in načrtovanje vam uhaja z vajeti, udeležujete se več dogodkov, kot ste sicer načrtovali);
- pozornost in čas usmerjate na festivalske dogodke (razmišljate o prihodnjih kot tudi o načinih, kako prebroditi nefestivalska obdobja);
- kljub številnim razočaranjem se jim ne morete upreti.

V kolikor ste se prepoznali v vsaj petih trditvah, se umeščate med festivalske odvisnike in dobrodošli ste na ladji norcev, ki samoironizira svojo pozicijo: le tanka meja je med norcem in odvisnežem, še več, v dotičnem primeru ju lahko enačimo. Dobrodošli na ladji norcev!

 

Jasmina Založnik

 

***

 

Izbira med kulturno (hiper)produkcijo (priročnik za samopomoč)

Ste se že kdaj spraševali, kako opraviti s sivimi lasmi, ki Vam jih povzroča izbiranje izmed nepreštevne množice gledaliških, plesnih, vmesnih in od tega deviantnih dogodkov? Ponujamo Vam cenejšo in bolj dolgotrajno rešitev, kot je barva za lase. Povedali Vam bomo, kako se odločiti!

 

A) Klonirajte se! You can have it all! (Pozorno preberite priložena navodila. O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali s farmacevtom. Za deviantno obnašanje klonov ter morebitne krize identitet ne odgovarjamo.* V kolikor Vaša kulturna srenja ne premore dovolj razvite genske tehnologije in/ali Vam ta ni dostopna, pojdite na B.)

 

B) Zgledujte se po nadvse ekonomični metodi reprodukcije enoceličarjev: delitev! Če ste si še sami preveč, če ne bi hoteli s svojimi kloni onesnaževati socialnega okolja, se preprosto – razdelite! Poleg simultanega obiska številnih dogodkov to omogoča tudi raznovrstnost njihovega dojemanja glede na specializirani del telesa, ki je na dogodku prisoten. (Pozor! Za morebitno neavtonomijo delov ne odgovarjamo.* V kolikor Vaša kulturna srenja ne premore dovolj razvitih kirurških kapacitet, pojdite na C.)


C) Najbolj primitivna metoda: izbira.

Renata Salecl v knjigi z istim naslovom diagnosticira mehanizem delovanja poznega kapitalizma: neskončno povečevanje želje (PR-strategije), ki je gonilo neskončnega povečevanja proizvodnje, ki je gonilo kapitalističnega mehanizma neskončnega povečevanja želje … ad infinitum. Namesto občutka svobode se to izteče v krize tesnobe in strahu pred napačno izbiro. Da bi čim laže prebredel to krizo, sodobni subjekt posega po  številnih priročnikih za samopomoč, nadomestkih new age gurujev, ki usmerjajo njegovo izbiro (in s postavljanjem previsokih standardov le še povečujejo željo, s tem pa tudi tesnobo pred neuspehom). Ker si ne želite nikakor izstopati iz množice sodobnih subjektov, smo Vam priskočili na pomoč tudi mi – pred Vami je najnovejši izvod Priročnika za samopomoč pri izbiranju scenskih dogodkov v času kulturne hiperprodukcije! Začnimo z izbiro, torej!


1. Vdihnite.
2. Izdihnite (globoko, seveda).

3. Previdno prižgite računalnik. Odprite spletne strani vseh mogočih ponudnikov scenskih dogodkov. Pregled celotnega dogajanja na enotnem viru seveda (še?) ne obstaja.
4. Pavza – minilo je veliko časa, gotovo morate tja, kamor gre še cesar peš; ali pa ste morda potrebni rehidracije. Ali pa Vam je sladkor padel. S****, najboljši vir energije!
5. Čik pavza. (Za vsak slučaj. Skladno z nasveti zdravniške zbornice – preventiva pred kurativo, tudi pri stresu.)
6. Podrobno preučite vse racionalne kriterije izbire. To so:
- Kateri dogodek ima nocoj premiero? (Saj ne, da bi hoteli srečati vse imenitneže. Zastonj hrana in pijača pa bi bili nadvse dobrodošli.)
- Za kateri dogodek se lahko akreditirate za medij A, B, C, D, E, F, G, H …? (V kolikor je več opcij – kateri medij bi več plačal?)
- V kateri instituciji imate ključna poznanstva (biljeterje in biljeterke, varnostnike, PR-je, ravnatelje, dramaturge … gojenje socialnih stikov je seveda življenjsko pomembno!), ki bi Vam omogočili brezplačen ogled? (Plačali seveda ne boste, razen v izjemnih primerih.)
- Za kateri dogodek bi lahko našli družbo? (Ponovno kot preventiva: če bo dogodek obupno slab, se boste lahko vsaj skupaj pritoževali. Ali smejali, odvisno od stopnje »slabosti«.)
- Osebni kriterij simpatije ali antipatije do performerjev. (Najbolj pomemben kriterij, seveda!)
- Ne zanašajte se preveč na priporočila znancev (posebno če so po poklicu PR-ji), razen v primeru, ko ste prepričani, da imajo povsem enak (torej: izvrsten) okus kot Vi (v tem primeru se lahko vprašate: ste se morda klonirali in pozabili na to?). Predvsem se ne zanašajte na priporočila urednikov z buržoaznim okusom. Raje (če se le da) izberite bolj tvegane dogodke, katerih kvaliteta utegne biti neizmerno visoka ali obupno nizka. V vsakem primeru, bo dogodek s svojim čustveno-kognitivnim, pozitivnim ali negativnim pretresom doprinesel neskončno več kulturnega kapitala k Vašemu osebnemu razvoju. Ne pozabite: več boste tvegali, več boste vlagali, bolj se Vam bo obrestovalo! Varne naložbe prepustite upokojencem.
7. Tako, sedaj ste pripravljeni na izbiro. Prižgite si še en čik. Pravi stres se šele začenja.

 

Katja Čičigoj



Povezava:

***
Festival dramske pisave Preglej na glas 2011 že šesto leto raziskuje drugačne pristope in načine prezentacije slovenske sodobne dramatike. Raziskuje nove dramske formate in uprizoritvene prakse, nudi platformo za izmenjavo izkušenj različnih uprizoritvenih umetniških profilov, z diskusijami, okroglimi mizami in delavnicami širi prostor teoretičnega premišljanja sodobne dramatike in afirmira bralne uprizoritve kot samostojni žanr.

Festivalsko dogajanje tradicionalno spremlja bilten, ki je l. 2011 prvič dostopen na spletnem portalu SiGledal. Ad hoc dogodke – predstavitve delavniškega dela, predstave, diskusije in bralne uprizoritve letošnjih nominirancev za Grumovo nagrado z raznovrstnimi prispevki spremljajo mladi pisci, predvsem iz vrst študentov AGRFT in udeležencev Šole ustvarjalne kritike in teorije.

Preglej na glas organizira Kulturno društvo Integrali, ki na področju gledaliških umetnosti raziskuje, afirmira in distribuira sočasno dramatiko – predvsem v smeri omogočanja pogojev za raziskovanja in preizkušanja skozi različne delavnice ter ad hoc projekte. Teoretični in kritični premislek krepi tudi s Šolo ustvarjalne kritike in teorije.
Nika Arhar, urednica biltena

Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/kako-pre%C5%BEiveti-v-hiperprodukciji-scenskih-umetnosti