Podobno kot voda v sebi nosi spomin na še tako majhno snov, ki je bila vanjo potopljena, tudi ljudje s seboj prenašamo kopico spominov, le da so ti pogosto nezavedni in da včasih za nekatere spomine sploh ne vemo, ali so zares naši ali morda ne, so zares resnični ali zgolj meglene podobe neke želje ali prav obratno, strahu. S spomini se ukvarja tudi plesna instalacija Spomin vode Maše Kolar, ki so jo k delu navdihnili fragmenti drame The Memory of Water Shelagh Stephenson. V tej zgodbi se tri sestre po dolgem času spet srečajo ter se spominjajo svojega otroštva in mladosti, pri tem pa se med njimi razvije nepričakovan sestrski odnos.

Čeprav Maša Kolar običajno dela z jasno naracijo, pa jo je tokrat proces odpeljal v novo smer. Zanimali so jo predvsem fragmenti, vizualni spomini, iz katerih je gradila plesne stavke. Pri tem se ni obremenjevala, ali bodo posamezni fragmenti ostali v spominu gledalcev ali ne; vsi se namreč spominjamo le nekaterih delčkov, nikoli vsega. Tako je gledalce na festivalu plesa in neverbalnega gledališča San Vincenti tudi nagovorila z zapisom: "Kupljena vstopnica ni vaša garancija za udobnost v gledališču. Upam, da vam ne bo žal vloženega truda in da boste zadovoljni s tem, kar boste odnesli s seboj domov, kot svoje osebne spomine vode."

K takšnemu preobratu jo je vodila tudi drugačna izkušnja dela. S pogostim koreografskim sodelavcem Zoranom Markovićem v studio vedno prihajata pripravljena in z jasno idejo gibov, korakov, dramaturgij, tokrat pa se ni želela okleniti svojih idej, ampak se prepustiti skupnemu ustvarjanju. Sama na začetku sploh ni nameravala plesati, a ko je Edina Pličanić projekt morala zapustiti, je njeno vlogo prevzela Maša in takrat je delo prevzelo novo smer. Čeprav zaradi dvojne vloge težjo, očitno tudi uspešno. Predstava je bila nagrajena na 30. tednu sodobnega plesa v Zagrebu, 29. avgusta pa bo gostovala na festivalu sodobnega plesa Front@.

Prvi motiv za plesno instalacijo je bil dramski tekst, tragikomedija Shealagh Stephenson The Memory of Water (Spomin vode). A iz besedila niste vzeli zgodbe, temveč so vas navdihnili posamezni fragmenti, prizori oziroma slike. Kaj vas je pritegnilo?

Za besedilo Shealagh Stephenson sem izvedela po priporočilu prijateljice, študentke režije na Dramski akademiji v Zagrebu. Tekst je že nekaj časa pravi hit na svetovnih dramskih odrih in prav ta razvpitost dela je vzbudila mojo radovednost. Po prvem branju je zgodba v meni obudila slike iz otroštva; slike, za katere ne morem zagotovo trditi, ali sem jih zares doživela sama ali pa so mi jih zelo slikovito pripovedovali drugi, meni bližnji, in so tako postale moje osebne slike, spomini, izkustva … Prav te, na nek način na pol realne in na pol nerealne slike, so predstavljale mojo začetno inspiracijo za odhod v dvorano.


Spomin vode / foto: Ksenija Španec
Tudi sama instalacija je niz fragmentov kot vizualnih spominov. Za vas je to, da se ne ukvarjate z naracijo, neobičajno. Zdi pa se, da prav to močno ustreza vsebini plesne instalacije, če govorimo o naših spominih. Kako to, da ste opustili željo po pripovedi in se namesto tega potopili v fragmentarne spomine in občutja? Kaj takšen pristop pomeni v tej instalaciji?

Naracija mi daje gotovost in me vodi, kadar se počutim izgubljeno, zato jo rada uporabljam. Tudi ta plesni večer ima svojo naracijo, ki je razumljiva plesalkam in nas vodi skozi predstavo, a ni vezana na časovni potek, zato bi se posamezni plesni fragmenti lahko izvedli tudi v drugačnem zaporedju. 

V principu tako nisem opustila želje po naraciji, le da ta ni tako dobesedna in vidna kot v mojih prejšnjih delih. Izogniti sem se želela običajnemu povezovanju prizorov v eno pripoved, da bi tako sama sebi preprečila ponavljanje meni že poznanih in preizkušenih koreografskih obrazcev. V takšnem okviru se je pojavila ideja plesne instalacije, tako imenovano postavljanje plesnih prizorov v različne dele in kote scenskega prostora. S tem sem želela prebuditi interes gledalca, da se sam odloči, ali se bo približal plesalkam ali pa bo ostal na distanci, zaščiten v mraku.

The Memory of Water je označena kot plesna instalacija, ne predstava. Občinstvo ne sedi v avditoriju, ampak se premika v prostoru, ki si ga deli s plesalkami. Zakaj je takšna postavitev pomembna za ta projekt?

S postavljanjem plesnih prizorov v različne dele in kote scenskega prostora ter lučjo, ki usmerja gibanje, sem želela zainteresirati gledalce. Ti se lahko glede na lastni občutek fizične inercije približajo izvajalcu ali ostanejo zaščiteni v mraku, na distanci. Morda, res samo morda (verjetno nezavedno) sem hotela gledalca izvleči iz njegove običajne, pasivne, udobne vloge opazovalca v mraku in ga soočiti z vprašanjem, koliko energije je pripravljen investirati v spreminjanje položaja in stanje.
 
Takšna postavitev je verjetno veliko težja tudi za plesalke. Kako vpliva na instalacijo? Ste imeli kakšen primer, ko so gledalci s svojim premikanjem po prostoru nepričakovano vplivali na ples?

Na nekaj predstavah je bilo občinstva prav toliko, da so nas lahko obkrožili in ostali na mestu, naslonjeni na stene dvorane. Takšna izkušnja nam res ni v izziv in ne ponuja nobenega vznemirjenja. Na nekaterih predstavah je bilo občinstvo tako številčno, da smo plesale dobesedno nekaj milimetrov stran od gledalcev. V nekaterih trenutkih smo plesale celo na pozabljenih torbah ali delih oblačil. Sicer pa so otroci najbolj fleksibilni gledalci. Svoje vloge gledalca ne jemljejo tako konzervativno kot odrasli, hitro razumejo situacijo in se interaktivno odzivajo na spremembe svetlobe in prostora.

Zelo pomembna je sinteza gibanja, glasbe, luči in scenografije.

Imela sem srečo, da sem lahko sodelovala s kostumografko Petro Dančević, scenografko Marto Crnobrnjo in oblikovalcem luči Nunom Salsinho. V večjih produkcijskih hišah ti sodelavci pridejo pred zaključkom projekta in naredijo svoj del, tokrat pa so bili zelo nevsiljivo prisotni od samega začetka. Tako smo lahko preizkušali sintezo vseh segmentov in se izognili napakam, ki se pogosto zgodijo, kadar umetniki za isti projekt predolgo delajo ločeno.


Spomin vode / foto: Ksenija Španec
Kako ste uporabili začetne fragmente – kako ste od teh pristopili h gradnji giba? Ste pri tem upoštevali osebna razumevanja spominov, občutij ali čustev, lastne izkušnje? In kakšne značilnosti gibanja ste iskali?

Izhajala sem iz prepričanja, da pri ustvarjanju pravila ne bi smela obstajati, zaradi česar sem se počutila tudi malo izgubljeno. Preveč svobode in preveč možnosti otežuje izbor gibanja in pristop do iskanja gibanja. S sodelavkama, Ano Roche Nene in Ksenijo Krutovo, smo začele pri čustvih. In pri konfliktih. Konflikti so vedno sprožitelji velikih čustev, so iskreni in zlahka se jih pleše. Iskale smo gibanje, ki bi bilo ogledalo občutja in spomina, ki ga v posameznem trenutku prehajamo. Zgodil se je tudi kakšen dan, ko nas muza ni poljubila. Ko je prišel takšen neinspirativen dan, smo material gradile tudi le iz razloga, da nekaj postavimo. Ta material kasneje ni bil uporabljen v popolnosti, smo pa z njim tudi zapolnile kakšno "luknjo".

Ste na osnovi fragmentov vzpostavili nek zgodbeni okvir, izoblikovali psihologijo posamezne plesalke, odnose med njimi ali vam je pomembnejši ambient, niz slik, ki ima čustveni vpliv na gledalce?

Skozi proces ustvarjanja smo se tudi me tri, plesalke, vedno bolje spoznavale, tako v dvorani kot izven nje. Ta odnos je včasih prinesel nove konflikte (pozitivne in negativne, a seveda popolnoma človeške) in nova čustva. Mislim, da se ti na nek način tudi izrisujejo v končnem produktu instalacije. Tu tako najdemo nekakšno vsoto psihologije likov, ki izvira že iz samega besedila Shealagh Stephenson in osebnih ter izmišljenih, a zato nič manj dragocenih karakterizacij likov vsake plesalke v odnosu do same sebe in do sestrske trojice.

Spomini na otroštvo in mladost med sestrami prebudi nepričakovan sestrski odnos na zelo ženski način, celo nezavedno. Tudi druge elemente, ki jih vaša instalacija obsega – preteklost, spomini, čustva, element vode, nezavedno – nosijo v večji meri ženske energije. Kako ples izraža to "ženskost"?

Odnos med sestrami je drugačen kot odnos med brati ali med brati in sestrami. Sestre spodbujajo žensko solidarnost in seveda žensko tekmovalnost. Ženske, ki skupaj sodelujejo, lahko postanejo najboljše prijateljice ali največje sovražnice. Znajo občutiti z izredno prefinjeno senzibiliteto; kadar se počutijo ranjene, pa znajo hudo zbosti. To so ti ženski trenutki, ki so, vsaj mislim tako, vidni tudi v naši predstavi.

Glede na vaš običajni način dela je bilo tokrat novo tudi to, da se niste že vnaprej pripravljali na vsako vajo, ampak je bilo delo skupinsko. Tudi vlogo soplesalk ste razumeli drugače. Kakšna je bila ta izkušnja za vas osebno? Je vplivala na predstavo?

Pred prihodom na vaje je obstajala mentalna priprava, vadbeni studio pa je v tem projektu ostal platforma za raziskovanje. Skupaj smo raziskovale vse … tako način dela kot samo gibanje. Plesalke so soustvarjalke plesne instalacije. Prav zaradi tega, ker sem bila tudi sama ena od plesalk in ne zgolj koreografinja, moj odnos do Ksenije in Ane ni bil "šefovski", temveč v večji meri partnerski. Seveda pa takšen pristop zahteva veliko več odgovornosti obeh plesalk – do sebe in do projekta. 

Na začetku niste imeli namena, da bi tudi sami plesali. Kako je dvojna vloga plesalke in koreografinje vplivala na proces?

Ker sem bila vpletena v proces kot plesalka, od znotraj, sem izgubila splošni uvid v predstavo. To lahko vidim le skozi svojo vlogo, ne pa v celoti, kar se mi zdi škoda in takšne izkušnje ne želim več ponoviti.