Zalka Grabnar Kogoj je dramatičarka in pisateljica - in za tiste, ki je nimate čast osebno poznati, je to verjetno dovolj. Za vse ostale pa se pod zlatimi kodri skriva veliko, veliko več: topla in nasploh krasna oseba.
Kako je nastajal tekst in od kod osnovna ideja?
Osnovna ideja je iz vsakdanjika. Bila sem v večji družbi in stekel je pogovor o tem, da prihaja Bajaga v Križanke. Vsak je imel svoje veselje in zgodbo okoli tega. Opazovanje je bilo dovolj, da se mi je začel izgrajevati monolog. Sprva sem ga oblikovala v kratko zgodbo v monološki obliki, šele kasneje, ko sem videla odziv publike na festivalu Fabula in na spodbudo PreGlejevcev sem začela pisati monodramo.
Koliko odstotkov dobrega pisca oz. dobre drame sestavlja talent, koliko pa tehnika oz.priučene veščine?
Uh, kakšno vprašanje! Talent pomaga, da uporabljaš tehniko oz. veščino. Razmerje med enim in drugim mi ni znano, sem pa prepričana, da je to različno pri vsakem avtorju. Nekateri so izvrstni v veščini, drugi v aktualnosti, inovativnosti strukture, jeziku in še čem. Tu absolutnosti ni. Sem pa opazila, da veščina lahko uspeva samostojno, sicer brez presežka, a vendarle, talent brez veščine pa ne more uspeti. Tako si mislim.
Je monodrame težje pisati kot drame? Na kaj je treba posebej paziti?
Kaj pa vem, če je težje, zagotovo pa je drugače. Mogoče je nekoliko težje vzdrževati napetost, oblikuješ samo en lik in oblikovati se mora sam s svojo akcijo in svojim govorom. Če je več likov, se skozi dialog, odziv in akcijo lažje izrišejo posamezniki. Sicer se v Ampak Dane sproti oblikuje tudi lik stalno prisotnega, a nikoli videnega Daneta. Jonatan ga veliko nagovarja in s tem oblikuje dialog z molčečim, »Moj« protagonist je kar gostobeseden (smeh). Ko sem ga dokončno oblikovala v odraslo osebo, mu dala poklic, status, zgodovino, se je vedno bolj jasno izrisoval.
Kaj lahko neuveljavljen pisec naredi, da pride do uprizoritve?
Mislim, da je edini recept, da pišeš in se trudiš napisati čim boljši tekst. Potem si lahko še želiš, da ne bodo odložili besedila, ko bodo videli neznano ime. Potem je še velika želja, da jim bo všeč …
PreGlejeva platforma zagotovo nudi, da se pogovarjaš o tekstu v nastajanju z ljudmi, ki pišejo ali pa se kako drugače ukvarjajo z dramatiko. Na PreGlejevih laboratorijih imamo neprizanesljive debate, ki pa so konstruktivne in dobrohotne. Zame je to gruča neprecenljivih sogovornikov. Ni pa pričakovati, da se bo tekst izpisal sam. (Smeh.) Nekateri si to napačno razlagajo. Še vedno je potrebno trdo delati v samoti utripajoče črtice na ekranu. Prav gotovo je dober preizkus teksta tudi bralna uprizoritev. Program PreGleja je zasnovan, da so teksti preizkušeni in pripravljeni za uprizoritev. Želja oz. potreba je, da prihaja do koprodukcij. Ampak Dane producirata Škuc gledališče in Gledališče Glej.
Rekla si, da je pisanje intimni proces oz. sladko trpljenje - koliko je bila izkušnja uprizarjanja trpljenje? In koliko avtor trpi v strahu, da bodo njegovo delo napak razumeli oz. ga krajšali, spreminjali?
Moja dosedanja izkušnja je zelo dobra. Z režiserko Ajdo Valcl sem imela veliko pogovorov že pred bralno uprizoritvijo. Ampak Dane je bil zelo dolg monodramski tekst. Verjetno za dve uri neprestanega branja. Vedela sem, da bom tekst krajšala še pred bralko, čeprav to za bralno uprizoritev ni običaj. Ko sva z Ajdo govorili in premlevali Jonatana, v času najinega sodelovanja sem tekst končala, sem ji to tudi povedala in si želela pomoči pri krajšanju. Sama bi bila česa takega sposobna verjetno šele, ko bi tekst odležal svoj čas.
Vem, da je tekst za uprizoritev še nekoliko skrajšan, kaj natančno je šlo ven, pa še ne vem. Seveda me za vsak stavek na nek način boli, a po drugi strani sem sprijaznjena s tem, da predstava ni samo tekst. Ajdi Valcl in Milanu Štefetu popolnoma zaupam. Prepričana sem, da sta črtala tako, da gre v prid predstave. To se mi ne zdi narobe. Na vajah sem bila dvakrat in sem bila pomirjena, sem se pa že prej odločila, da ne bom stalno težila. Bila sem vesela, če sem vsake toliko zvedela, kako gre na vajah. Tudi z Milanom sva se na prvi vaji pogovarjala, da ni nič narobe, če kaj obrne, dokler ne spremeni celotnega konteksta ali konteksta pasusa. In v tem tekstu je zelo pomemben tudi ritem. Podre se samo vsake toliko in to namensko. Popolnoma pa razumem, da se včasih zgodi stavek, ki ga igralec čuti kot tujek v ustih. Prepričana sem, da vsak najbolje pozna svoje področje. Temu je treba zaupati, drugače res trpiš. A dejansko sem videla, da Ajda in Milan delata z mojim tekstom kot z dragoceno čipko. Nikoli nisem imela občutka, da ga režijsko obrača v neko nesprejemljivo smer. Ajda je vsak stavek tehtala in vem, da je črtala samo, kar je bilo krvavo nujno.
Tovrstno trpljenje me tako še ni doletelo, verjamem pa, da boli, še posebej, če ga spreminjajo. V tekst je vloženo veliko ur fizičnega pisanja in še trikrat toliko ur umskega angažiranja in ožemanja duše. Verjetno pa izkušenost avtorja pomaga, da vse to lažje prenaša.
Kaj misliš o površni opazki, da ni dobre sodobne slovenske dramatike in ali bi ti koga posebej izpostavila?
Nikogar ne bom izpostavljala. Izpostavljamo se sami s svojim delom in to je dovolj. Nam pa manjka možnosti za izpostavljanje (smeh). Menim, da dobra sodobna slovenska dramatika obstaja, treba jo je samo opaziti, prepoznati nove avtorje, razmišljati odprto in včasih tudi drzno. Avtor prevzame odgovornost za svoj tekst, ko ga podpiše. Menim, da bi moralo biti malo več drznosti med tistimi, ki tekste izbirajo.
Kje je po tvoje razlog, da se institucije otepajo neznanih, slovenskih, še živečih avtorjev?
Ne vem. Neka »fama«, da je sosedovo boljše? Ne razumem, da niso radovedni. Menim tudi, da ni dovolj spodbude (verjetno denarne), da se preizkusi še nove avtorje. Čudim se, da ni želje po iskanju novega. Preveč sem autsajderska, da bi vedela natančno, kaj se dogaja, si pa razlagam to na univerzalen način in si mislim, da tudi med te ljudi prihaja neka globalna otopelost, nasičenost, strah, naveličanost, in akutno »ziheraštvo«. Na bralnih uprizoritvah v Gledališču Glej se redko pojavi kdo iz nacionalnih ali mestnih gledališč. Sem pa prepričana, da jih je veliko, ki berejo naše tekste, ki so »obešeni« na Preglejevi internetni strani, zakaj jim ni do tega, da bi izkoristili izvrstno priložnost, da slišijo tekst, mi pa ostaja uganka. Sama vidim tudi slabost, da nimamo profesionalnega gledališča, kjer bi uprizarjali samo slovenske avtorje. Ampak to so verjetno samo pobožne želje neke male Zalke. Odgovoru, da ne bi bilo publike, pa enostavno ne verjamem.
Prihodnost?
Še naprej skrbeti za osebnostni razvoj, usmerjen v pisanje.