(Skorajda) pri vsem, kar počne, najdemo družbeno kritičen ton. Je mojster satire, ciničnega humorja in ostrih pripomb, neredko se dotakne problemov nacionalnih vsebin ali zamejske stvarnosti ter zlahka navrže kakšno pikro o naših politikih.
Na Dnevih komedije 2011 je prisoten s tremi predstavami: v tekmovalnem programu sta uvrščeni Poslednji termina(l)tor (soavtorstvo s Tamaro Matevc; režija Samo M. Strelec, Gledališče Koper) in Skopuh (režija Boris Kobal, Mestno gledališče ljubljansko), v spremljevalnem programu pa igra v predstavi Ločeni odpadki po lastnem besedilu (režija Boris Jamnik, Cafe Teater).
V Dekameronu, ki je bil pred kratkim premierno prikazan v MGL-ju, se deset ljudi v begu pred smrtonosno gripo zateče v zapuščeno vas, kjer odkrijejo teater. Očarani nad igro in drug drugim pozabijo na obup, strah pred boleznijo in smrtjo ter se na koncu sprašujejo, ali si sploh še želijo vrnitve v svet. Vi večinoma ne želite, da gledalci ob komediji pozabijo na realni svet, ampak jih bolj ali manj ostro soočate z njim.
Absolutno, saj se ukvarjam s satiričnim teatrom , ki je močno povezan z našim vsakdanom, ki ga živiš in ga švrkaš. Pri Dekameronu gre za transpozicijo knjige Giovannija Boccaccia, v kateri se skupina mladih zateče pred kugo v bogat grad. V naši predstavi mladi pred smrtonosno pandemsko gripo zbežijo v zapuščen teater. Teatra ne poznajo in nimajo želje po njem, a odkrivajo užitek pripovedovanja. Popolnoma so odrezani od sveta in prepuščeni sami sebi, lastnim čustvom in strastem, ki se zbudijo v situacijah splošne katastrofe. Ko ostanemo brez vsega, človeška solidarnost začne delovati drugače. Pandemska gripa se na koncu izkaže za nateg, podobno kot nas v zadnjih letih nategujejo z raznimi krizami, pandemskimi gripami ali svetovnimi virusi, ki jih sprožajo, ker se to nekaterim splača. Počutijo se opeharjene. Odločijo se, da bodo ostali v teatru, ampak nategnjeni so v vsakem primeru. Finale je malo črn, saj ostanejo brez močnega upa. Tu ni zmagovalcev, ni revolucionarnega akta, ki bi bil mogoče znamenje moje mlade generacije, ko smo se še uprli oblasti, katerikoli. Starejše generacije so še malo premaknile ta svet, danes pravzaprav nihče več ne premakne ničesar. Morda je to sporočilo: iskrenost pripovedovanja, neposredna komunikacija, kar se pozablja, saj se je lažje pogovarjati prek skypa ali esemesa. Mislim, da je želja velikih oblasti, da bi med seboj čim manj komunicirali, saj smo tako v večji meri pod kontrolo.
Je Dekameron v tem smislu tudi angažiran v prikazovanju našega sveta in mladih, ki so v njem izgubili vse upe in se ne želijo angažirati tem svetu?
Ti mladi so amorfna skupina, brez vodje in brez ideje, ki bi jih vodila. Mislim, da mi ne dajemo takšnega odgovora. Prepozni smo, da bi ponujali takšno opcijo. Današnji mladi niso pripravljeni iti v to, razen če bi prišlo do izredno hude situacije, ko bi ostali brez vsega. Potem bi se v nas spet sprožila ponovna želja po človeku, tako pa je ni.
Sedanja družba se podobno kot skupina mladih v Dekameronu rada zateka v igranje, iluzijo, beg od te stvarnosti. Vi pa v svojih satirah in kritično naravnanih komedijah še vedno vztrajate s soočanjem s to realnostjo in kritičnimi bodicami.
To je drug plan mene. Sam vztrajam pri več stvareh. Delam Dekamerona, a delam tudi satire in na primer Nekropolo Borisa Pahorja. Radius okrog sebe skušam razširiti vsaj na 180 stopinj, če že ne na 360.
Patrice Pavis v Gledališkem slovarju omenja srednjeveško satirično burko (sotijo), ki je komična igra norcev, ki so se pod krinko norosti lotevali mogočnežev ter vsakdanjih šeg in navad. Ali je v današnjem komedijantu še vedno nekaj norca, ki tvega in si dovoli povedati, »da je cesar nag«?
Zase si domišljam, da imam malo tega, mislim pa, da je v slovenskem prostoru tega že po tradiciji zelo malo. Kot je rekel že Cankar – in to še vedno drži – smo močno podvrženi hlapčevanju. Kot narod smo absolutno premalo ponosni nase in preveč ponižni. V tem smo že kar malo patološki; bolj uživamo pod oblastjo, kot pa da bi sami sebi ukazovali. Najbolj udobno nam je pod maminim okriljem in se ne znamo odstaviti od te dojke. Kar naenkrat smo najbolj evropski od vseh Evropejcev in najmanj slovenski od vseh Slovencev.
Na prireditvi Slovenka leta 2008 ste v vlogi kuharja rekli, da so jajca zelo pomembna, če nimate jajc, ni države. Bi lahko za komedijo rekli isto – če nimaš jajc, ni komedije?
Absolutno. Če nimaš jajc, nimaš politične satire. Komedijo zna napisati vsak, a tu gre za neškodljive komedije – ženska je potrebna, moški jo poteši, in to je ves vic. Zabava zaradi zabave. Politična satira je drugačna. Predvsem zahteva stališče. Potrebno je imeti stališče do določene opcije, ki ga zagovarjaš in seveda tudi vzameš nase vse nevšečnosti. Zamerljivost je pri Slovencih prva etična kategorija. Vedno je nekdo, ki zameri, ki ne zna sprejeti nečesa in je užaljen.
Pogosto so vam očitali ideološkost. Družbenopolitična satira ne more biti neopredeljena. Pa je lahko politično neideološka?
Ne. Politična satira je stvar neke opcije. Sam se odločiš, kateri opciji pripadaš. Tradicionalno gledano je bila politična satira skoraj vedno leva. Tudi v vseh demokratičnih državah je politična satira leva. Mislim, da ima desnica še vedno velike probleme, ker sebe ni sposobna postaviti v diskusijo. Vidi se kot absolutno perfektno in ni sposobna samokritike. Tragedija levice pa je ravno to, da sebe vedno postavlja v diskusijo in se ne zna konstituirati v enotno opcijo vladanja.
Nekoč ste povedali, da se vaš odnos do gledališča dogaja na premici ljubezen–sovraštvo. Lahko rečemo, da takšen odnos velja tudi za življenje samo: satirik kot nekdo, ki kritizira življenje in kaže njegove slabosti, a ga ima hkrati rad, zato se toliko trudi z njim?
Izhajam iz življenja, drugače ne morem. Ta škatlica, ki se ji reče življenje, vsebuje vse, kar imam, in največji božji dar v tej škatlici je mali čip, ki mu pravimo spomin. Spomin je naša črna skrinjica, ki jo nosimo s seboj od začetka do konca, nenehno se polni in prazni, vedno je polna občutkov, čustev in tudi negativnih stvari. Samo iz spomina preko življenja črpamo svojo energijo, vzpostavljamo kontakte z ljudmi, ljubimo, sovražimo. To je nekaj, kar je lepo. In bolj ko se staramo, bolj se zavedamo tega. V mladih letih se tega še ne zavedamo in tudi prav je tako; mladost je polna spontanosti in neracionalnosti, je eksplozija; kasneje pa vzpostavljamo distanco. Humor je pomoč k distanciranju pogleda na neko stvar. Z distanco sebe postavljamo v diskusijo, humor pa relativizira vse hudo.
Pogosto slišimo, da Slovenci ne znamo vzpostavljati distance. Je satira v večji meri domena moškega humorja? Ali je prikazovanje slabosti v humorni preobleki bolj stvar narodnega značaja, morda mediteranskega duha?
Ne gre za moški humor. Morda so neka področja, kjer je humor v večji meri izpostavljen, a Rusi, Poljaki ali Angleži imajo na primer izvrsten humor, pa niso mediteranski narodi. Mislim, da je humor v večji meri kategorija občutka svobode, notranje svobode. Slovenci smo preveč notranje nesvobodni in nesproščeni, da bi si drznili vzpostaviti humor v višji kvaliteti. Pri politični satiri, ki jo je pri nas malo, je to jasno videti. Vsi se bojijo govoriti in čakajo, da bo kdo drug prvi nekaj rekel. Včasih imam predstave za »pomembne ljudi« in se vsi gledajo med sabo, če se bo nekdo drug smejal. Če se smeje nekdo drug, se lahko tudi jaz, sicer pa ne. To je katastrofa. To je fašizem.
Če humor na odru gledalce deli na tiste, ki se smejijo, in tiste, katerim se smejimo, kako deluje na ustvarjalce? Na katero stran jih postavlja?
Vloge na odru so jasne; nekateri se smejijo in nekateri delajo za to, da se drugi smejijo. Režiser interpretira neko temo v določenem kontekstu in pri tem ponuja svoje stališče. Avtor besedila ponudi svoje stališče do sveta. Igralci v gledališču ali filmu to besedilo prevedejo v drug medij, pri čemer gre skozi filter. Predstava je lahko gledalcem všeč ali pa ne. Vsake oči imajo svojega malarja in nekdo drug bi obravnavno temo in besedilo videl nekoliko drugače. Marsikomu se zdi smešno to, kar se drugemu ne. Humor je izredno odprta in delikatna kategorija, pa tudi zelo individualna. Težko določamo pravila. Bistveno lažje je spraviti ljudi v jok, kot pa jih nasmejati. Žalosten in tragičen dogodek iz črne kronike bo ganil vse, nek štos pa bo nekatere spravil v krohot, druge v smeh, tretji pa se ne bodo odzvali. Humor je zelo individualen, tragedija pa je v večji meri stvar kolektivnosti.
Kako načrtovati smeh, ko pa se gledalci odzivajo zelo različno?
Zanesti se moraš na svoje instinkte in enostavno povedati, kaj misliš. To lahko pade na plodna tla, lahko pa ne. Tu enostavno ni pravil.
Ali je pozicija avtorja ali režiserja »nad drugimi«, ker si dovoli vzpostavljati delitev in drugim »narekuje« smeh?
Ne. Ko delam, ne razmišljam, ali bo nekaj smešno ali ne. To enostavno moram narediti in pri tem moram biti svoboden. Priti moram do točke, ko rečem, da me ne zanima, ali bo to sprejeto ali ne, važno je le, da to povem. Varljivo bi bilo delati in pisati z razmišljanjem o tem, kdaj se bo publika smejala. To bi pomenilo, da te publika zveže. Publika je mlada, stara, konzervativna, ni konzervativna … Publika se deli in cepi. Za koga boš potem pisal? Ni ene publike, ampak jih je več. Povem, kot mislim, da je prav. Delam zase, podam pa naprej in rečem – jaz tako mislim.
Poslednji termina(l)tor, Gledališče Koper / foto Jaka Varmuž
Kot piše na spletni strani ob predstavi Poslednji termina(l)tor, ta »učinkuje ne le kot ironična, ampak tudi osvežujoča, blažilna, zdravilna in navsezadnje izzivalna beseda za vse tiste, ki jim ni vseeno, kaj nam ponuja današnji svet norosti«. Ali je komedija v svojih bolj kritičnih oblikah namenjena le tistim, ki spremljajo dogajanje okoli sebe in si želijo slišati satirično ost, uperjeno v družbo, torej kot prepričevanje že prepričanih? Je v tem primeru satira ali kritični humor samo zabava za določeno publiko?
Ne. Komedija je namenjena absolutno vsem. Ko pišem, ne pišem za določen del publike, pišem za vse. Drugo vprašanje je, kako je to sprejeto. Prva izbira, individualno dejanje vsakega posameznika je, ali gre v gledališče. Tisti, ki prihajajo v gledališče, lahko gledajo široko paleto tega, kar jim teater nudi. Kadar pridejo gledat moje predstave, si predstavljajo, da bodo slišali nekaj ostrega in se hkrati zabavali. Publika je strahotno heterogena. Težko je uloviti publiko, vsak se odloči, da bo šel gledat, kar želi, in ni nujno, da je kaj dosti pripravljen.
Kako najti pravo mero kritične ostrine, ki ravno prav zbode, ne da bi odvrnila gledalca zaradi svoje vsiljivosti in ne da bi se izgubila med humornim ugajanjem?
Prave mere ni. Gre za našo intuicijo. Nikoli pa ne moreš zadovoljiti vseh. Vedno ostane grupa nepotešenih, ki vračajo abonmaje, so jezni in nergajo. A to le pomeni, da je teater strašno živa zadeva in zato tudi zelo ranljiv. Film nikakor ni tak, konzumiramo ga manj obremenjeno kot gledališče. Gledališče pa je živ človek in govori živemu človeku, zato je delikatno in zato ga imamo ali radi ali pa ga sploh ne maramo.
Predstava Poslednji termina(l)tor je označena kot revolucionarna komedija z blagoslovom. Koliko je dejansko revolucionarnosti in angažiranosti v kritičnih komedijah?
Revolucionarnost je želja po uporu. Nekateri, denimo Dario Fo ali Bertolt Brecht, eden velikanov političnega teatra, so verjeli, da lahko spreminjajo svet s pomočjo gledališča. Predvsem zato, ker se da učiti publiko; učiti, kaj je kapitalist, kaj je proletarec in kakšne so situacije znotraj tega. Njihov teater je bil zelo didaktičen. Danes je to iluzorno. Danes ne učiš več ničesar. Danes lahko kvečjemu poveš svoje mnenje, ga izpostaviš, in potem gledalec vzame tisto, kar želi. Ni pa računice, da bi skozi teater podajal nek nauk. Odpiraš lahko samo vprašanja, nikakor ne daješ odgovorov.
Torej pišete in režirate, ker želite nekaj povedati in hkrati pričakujete, da odpirate vprašanja?
Ne pričakujem ničesar, moram pa govoriti, ker je to moja umetniška potreba.
Ob predstavi Skopuh ste rekli, da ste želeli prazen prostor in da naj vse sloni na igralcih in dialogu. Ni tako pri vseh komedijah – da vse sloni na igralcih, njihovemu govoru, videzu, obnašanju in na dialogih?
Ne samo pri komedijah, v celotnem teatru od starih Grkov do danes vse sloni na igralcu. Igralci pa so večkrat v funkciji drugih stvari, v funkciji ideje, režiserja. Režiserji smo si zelo različni, eni cenijo igralca, drugi ga postavljajo kot del scenografije. Igralcu je potrebno dati svobodo, imeti mora svojo nišo izpovednosti. Sam vidim smisel režije ravno v tem. Gledalci na odru gledajo igralca, in kar želim narediti jaz kot režiser, moram sporočiti igralcu, saj govorim preko njega, on je moja zadnja beseda. V gledališču še vedno velja, da je veliko avtorjev na kupu, od režiserja, avtorja besedila, igralca, scenografa, kostumografa, glasbenika. Vsi delamo predstavo in sklepamo tudi kompromise. Začetna režiserjeva ideja na koncu ne bo nujno takšna kot na začetku, mislim pa, da ne izgubi glavne osi in poante. Delo z igralcem pa je zame absolutno prioritetno.
Kakšne so specifike komedijskega igralca? Kako to, da se včasih igralcem smejimo že samo, ko stopijo na oder?
Gre za nekaj zelo iracionalnega. Podobno je v življenju, ko se nam zdi nekdo bolj smešen kot drug. Dober komedijski igralec mora imeti neko predispozicijo in hkrati obrtno spretnost. To je nekaj, za kar se rodiš in se ne da naučiti. Obstajajo dobri, sposobni igralci, ki so popolnoma nesposobni za komedijo, ker nimajo občutka za ritem, občutka za ritem govora, za hitrost, bistrost, za iskrivost. Komedijski igralec je hiter, v glavi, v telesu in v govoru. Igrati komedijo je psihofizično zelo naporno dejanje.
Kako pa smeh publike vpliva na predstavo? Verjetno veliko smeha upočasnjuje ritem?
To je relativno. Seveda smeh upoštevaš že zaradi tehničnih vidikov, ob smehu se mora igralec ustaviti, drugače se ne sliši, kaj govori. Ravnamo se po našem občutku, kdaj bo smeh prisoten. Niso pa ti občutki nujno pravilni. En večer se lahko publika glasno krohota, drug večer pa se sploh ne smeji. To ne pomeni, da ji predstava ni všeč, ampak jo drugače razume, drugače interpretira. Zato je potrebno biti elastičen. Ko sem na odru, me smeh ne sme voditi. Smeh je tam, ker jaz peljem publiko, ne ker publika pelje mene.
Kdaj zdrsne humor na raven cenenosti in banalnosti?
Zelo hitro. V glavnem takrat, kadar podležeš okusu publike in se oziraš le na to. Takrat lahko zelo hitro padeš. In tega je kar veliko.
»Čim hujša je kriza, tem bolj hlastamo po komedijah.«
Na nek način je to logično. Razvedrilo iščemo v vsakem smislu, ali gremo v akvalend ali pa na neko zabavljaško komedijo. To so že stari Rimljani dobro vedeli: »panem et circenses«. Ampak bolj ko je rimsko cesarstvo propadalo, bolj so bile te zabave krvave, in kar naenkrat je postalo veliko veselje gledati, kako se dva koljeta med sabo. Degeneracija humorja je nastala v kriznem času. Ne vem, če smo mi že blizu temu, so pa neki pokazatelji na to. Poznamo mnogo degeneriranega, brezveznega humorja, ki hoče izključno samo zabavati pa mogoče še pokasirati. In publika žal ni več imuna na to. Ko želi teater posnemati televizijo, ko se pojavljajo resničnostni šovi, Otok slavnih, Big brother in tako dalje, potem nam ne kaže več dobro.
Ampak ljudje radi spremljajo te oddaje.
Na žalost. In to je problem. Svetovna oblast, tistih nekaj ljudi, ki nas drži v šah matu želi, da ostanemo doma pred televizijo, skozi katero nam vladajo, ko nam predvajajo te strahotno banalne bedarije. Gledamo, kako nekdo na kmetiji preloži kup gnoja in je zato heroj.
Delate na televiziji, na prireditvah, ustvarjate radijske skeče. Kakšna razlika je med satiro na odru in televiziji ter pri sprejemanju te satire?
V principu pri meni ni razlike, tekst je isti in delam na enak način. Razlika je v tem, da je v teatru odziv takojšen, ker je živa zadeva, medtem ko je televizija hladen medij. Edina prednost televizije je, da te lahko vidi veliko ljudi hkrati. Tudi pri sprejemanju satire ni razlike pri občinstvu. Gospodarji medijev pa jo dojemajo bistveno drugače. Televizijo gledamo vsi, ogled predstave v gledališču pa je naša odločitev. Zato je teater bolj svoboden, poveš lahko bistveno več. Pri televiziji greš zaradi vladajoče politike hočeš nočeš skozi neke cenzure, ki te ustavijo, in nekaterih stvari na koncu ne boš povedal.