Ob sodobnih odrskih interpretacijah klasičnih tekstov se vedno odpirajo vprašanja o tem, na kakšen način tematika nagovarja sodobnega gledalca. Večni motivi, kar donhuanski mit s svojim skorajda nepreglednim številom obdelav in predelav gotovo je, so nekakšna razgledna točka za vpogled v pokrajino človekove narave, njegovih slabosti in odlik ter kritičnih dilem, s katerimi se stalno srečuje. Tudi tokratna uprizoritev Molièrovega Don Juana razpira te dileme in s tem vedno znova nujno tudi prevprašuje vrednostni sistem trenutnega časa. »Nove ali stare vrednote?« je tudi vprašanje, ki si ga je v tokratni ediciji zastavil letošnji 19. mednarodni festival uprizoritvenih umetnosti Ex Ponto.

Nikoli izčrpani mit o krutem zapeljivcu je na odrske deske postavila produkcija državnega gledališča Vere F. Komisarževske iz Sankt Peterburga v režiji Aleksandra Morfova. Ta prepoznavni in cenjeni bolgarski režiser je že stalnica ruskega gledališča in močno priljubljen tudi med občinstvom. S peterburškim in moskovskim gledališčem sodeluje že več kot desetletje, pod njegovo taktirko pa sta bila v gledališču Vere F. Komisarževske uprizorjena še Vihar Williama Shakespeara (premiera leta 1998) ter zgodnja igra Bertolta Brechta Baal (premiera leta 2005). Slednje se morda spominjajo tudi slovenski gledališki obiskovalci, saj je leta 2006 gostovala na odrskih deskah SNG Maribor. Že takrat smo lahko prepoznali glavne poteze avtorskega izraza Morfova: samosvoja, izvirna interpretacija – na mariborski oder je takrat postavil boksarski ring in igralce uprizoril kot rockovske zvezdnike – ter posebna afiniteta do raziskovanja večplastnih, ambivalentnih likov. Predstava Don Juan, s katero se Morfov tokrat predstavlja slovenskemu občinstvu, je prejela najvišje gledališko odlikovanje Sankt Peterburga – zlati sofit za najboljšo predstavo in najboljšo režijo.

Lik Don Juana, kot se je skozi številne reinkarnacije in predelave pojavljal v gledališki umetnosti od 17. stoletja do danes, predstavlja za vsakokratno postavitev izjemen izziv in zahtevno nalogo. Temeljna dvojnost in kontradikcija sta namreč vpisani že v samo srž tega mita: mar gledamo zgolj komične ljubezenske zaplete prebrisanega zapeljivca ženskih src? Naj občudujemo njegovo nekonformistično, hedonistično naravo? Kako v tej luči videti njegov tragični propad, kazen za krutost in prevare? In kako naj režiser ta neskladja poveže v celoto, ne da bi pri tem trpela dramaturška konsistenca?

Na podlagi ogleda posnetka predstave si upam reči, da lahko pričakujemo uprizoritev, ki se razgrne v širokem spektru: od razigranih, burkaških tonov, vezanih na prizore Don Juanovih osvajalskih eskapad, do temačno grozljivih, ki sledijo povabilu Kamnitega gosta na večerjo. Zdi se, da Morfov v svoji postavitvi uspešno vodi to polifono celoto, ki ji ves čas ubrano sledi tudi uporaba scenografije. Ta je ob komičnih momentih razgibana in inovativna, ob resnobnih pa temu primerno asketska in deloma simbolična. Med omenjeno spektakularnostjo in preprostim intimnim občutjem drame posameznika je domnevno doseženo tudi na videz nezdružljivo: podoba glavnega lika, ki je očarljiva in odvratna obenem.

Morfov se v svoji postavitvi dotika vseh nevralgičnih točk donhuanskega tkiva in se hkrati, če bi sklepali iz izkušnje Baala, ob vnašanju lastnega avtorskega pečata ne zateka niti k neupravičenemu poenostavljanju niti k pretiranemu moraliziranju. Don Juan (igra ga Aleksander Bargman, ki je kot nosilni lik nastopil že v predstavi Baal) je v svojem nenasitnem apetitu po ženskah še vedno mojster sladkih obljub, manipulacij in brezsramnih laži, a zdi se, da se Morfov zaveda izpraznjenosti in klišejske narave tega segmenta Don Juanove osebnosti, saj do njega pristopa humorno in parodično. Svojim osvajalskim zmagam navkljub bi namreč le stežka obveljal za zmagovalca življenja.

Don Juan, ta genialna baraba, je pač tudi (ali predvsem?) okrutnež in hinavec. Morfov ga postavi na oder spečega v škatli, pri čemer pozoren pogled razkrije, da gre pravzaprav za krsto. Tam se skriva, kot nekakšna rariteta, kot grof Drakula, ki je zunanjemu svetu nevaren prav toliko, kot je svet nevaren njemu. V svoji brezkompromisni naravi namreč ne pozna ugovora vesti in s to težnjo – uresničiti vsako željo tukaj in zdaj, ne glede na posledice – je sam sebi še v največjo pogubo. Zdi se namreč, da za njegovo željo niti ni več nikakršnega objekta, samo vedno nova želja, nikoli zadovoljena. In morda njegov trdovratni upor ni več nosilec revolucionarnih idej, pač pa ga vodi le dekadentni cinizem, ki uničuje vse pred sabo.

Vabljeni, da danes zvečer skupaj preverimo, kdo je naš zapeljevalec ...