Anja Roter, SiGledal, 18. 4. 2011

Izšel je Slovenski gledališki letopis za sezono 2009/2010

Slovenski gledališki muzej je tako kot vsako leto izdal pregled prejšnje gledališke sezone v letopisu, za katerega so spremne besede prispevali Vilma Štritof (za dramsko in postdramsko gledališče), Franc Križnar (za operno gledališče), Daliborka Podboj (za balet in ples) ter Špela Standeker (za lutkovno gledališče). Letopis je sestavil in uredil Štefan Vevar.

Ravno omenjeni uvodniki so po mnenju Vevarja poleg statističnega pregleda sezone in bibliografije knjig ter serijskih publikacij eden izmed razlogov, ki še zmeraj opravičujejo vsakoletno izdajo v tiskani obliki kljub digitalizaciji. Obenem je, tako Vevar, izid letopisa »trenutek, ko se skupaj ozremo na preteklo gledališko sezono«.

In res je ob pregledu splošne statistike sezone 2009/2010 možno priti do kar nekaj zanimivih zaključkov. Gre za sezono s povišanim številom koprodukcij, ko sta pri predstavi sodelovali dve ali več gledališč skupaj. Pri tem se odpira vprašanje, ali je možno to videti predvsem kot izhod v sili ali pa gre za rojevanje nekih novih oblik sodelovanja med gledališči, tako institucionalnimi kot neinstitucionalnimi. Druga značilnost sezone pa je visoko število bralnih uprizoritev, ki se kažejo kot neka nova oblika gledališke ponudbe, ki bi jo poprej bolj kot ne zaman iskali.

V primerjavi z gledališko sezono 2008/2009 je bilo v prejšnji sezoni znatno manj gostovanj, prav tako je zabeležen skoraj 10-odstotni upad gledalcev. V SNG Drama Ljubljana in v Mestnem gledališču ljubljanskem statistični podatki pritrjujejo splošnim trendom, to je upad gledalcev in manj gostovanj, medtem ko v SNG Opera in balet beležijo porast gledalcev, prav tako v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je porast celo 45-odstoten (največ gledalcev sta pritegnili reprizi Kekec ter Zločin in kazen). SNG Maribor kljub povečanemu številu gostovanj in predstav še vedno izgublja na obisku, podobno je v SSG Trst, kjer pa je upad gledalstva razumljiv zaradi kritičnega stanja v gledališču, ki je skrajšalo sezono. Med tistimi, ki lahko govorijo o dobro obiskani prejšnji sezoni, je prav gotovo Gledališče Glej, kjer so (predvsem po zaslugi predstave Čefurji raus!), zabeležili skokovit porast gledalcev.

Vilma Štritof, ki je v uvodniku v precep vzela predvsem stanje (post)dramskega teatra danes, ugotavlja, da je »gledališče občutljiv, živ organizem«, performativnost pa je tisti del gledališkega izraza, ki ta trenutek izvajalcem nudi čedalje več manevrskega prostora. Štritof dalje opaža, da trenutno usmerjanje in vodenje repertoarne politike pesti pomanjkanje jasne vizije, ni avtorskega vodenja, kot je bilo to na primer v znamenitem Štihovem obdobju v ljubljanski Drami. Pozitiven premik pa je zaznati na področju slovenskih gledaliških tekstov, ki so sploh v primerjavi s prejšnjimi leti v velikem porastu. Danes se z raznimi bralnimi uprizoritvami, šolami pisanja dramskih tekstov in drugimi oblikami spodbujanja pisanja, predvsem v okviru Tedna slovenske drame, za ta del slovenske gledališke ustvarjalnosti po mnenju Štritof ni potrebno več bati.

Franc Križnar, avtor spremne besede o stanju opernega gledališča, o trenutnem stanju ni imel veliko pozitivnih pripomb. »Izgubljena zgodba« na tem področju naj bi bila rezultat vsesplošne, tudi institucionalne krize, svetla točka v celotni situaciji pa je predvsem Slovensko komorno glasbeno gledališče, ki po besedah Križnarja najde in zapolnjuje prazne niše na tem področju.

Nekaj besed o stanju baleta in plesa v sezoni 2009/2010 je spregovorila Daliborka Podboj, ki v navedenem obdobju prepoznava nekaj velikih premikov. Konkretno gre tu za kar nekaj uradnih priznanj plesni umetnosti, saj je Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejela balerina Mateja Rebolj, katere delovanje zajema tako klasične kot sodobne oblike plesnega izražanja. Naslednji poklon je bil izdan ustvarjalki in performerki Maji Delak (nagrada Prešernovega sklada), plesna sfera pa je v pretekli sezoni slavila tudi tretjič, konkretno s prvo zlato plaketo Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti na tem področju, sklad jo je podelil plesni kritičarki Neji Kos.

V svojem pogledu na prejšnjo lutkovno sezono Špela Standeker opozarja, da je bila »produkcija tako vsebinsko kot izvedbeno izjemno raznovrstna«, sezono pa je med drugim zaznamovalo tudi »pomanjkanje lutkovnih predstav za odraslo občinstvo«, z izjemo Love Dolls v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Lutkovno gledališče Maribor se je v tem obdobju preselilo v nove prostore minoritskega samostana, organizirali pa so tudi že tradicionalni festival Poletni lutkovni pristan.

SLOGI

Anja Roter, SiGledal, 5. 11. 2010
Predstava Lunine mene Sama Sheparda na Mali sceni
Anja Roter, SiGledal, 17. 11. 2010
Podeljene nagrade na 15. JPF
Anja Roter, SiGledal, 23. 2. 2011
Že petič spečena: Gibanica 2011