Ta zapis pa se osredotoča na dve njegovi zelo različni vlogi: v Fonovi predstavi Pes, pizda, peder, kjer igra znanega televizijskega voditelja Draga, in Williamsovi Mački na vroči pločevinasti strehi v vlogi Velikega očka.

Prvo predstavo zaznamuje moški tercet, ki ubrano in nepopustljivo preigrava človeške efemernosti. Vanje vnaša veristično igro, s telesno arhitekturo, ki imitira ali bolje, ki simulira realnost in realne hipoteze življenja. Zaradi gledalčeve neposredne bližine zagrabi za prave živčne končiče gledalca. Gašper Tič z natančnimi obraznimi rezi najprej izriše pozicijo, ki jo zastopa že v naslovu predstave. Zaobide karikirane možnosti, ki jih ponuja paleta stereotipov na temo 'pedra'. Homoseksualnost se nakaže le kot antipod krdelnemu alfa samcu Vladu (Sebastijan Cavazza), ki za svojo pojavno moškostjo skriva 'pizdo'. Pravzaprav se pregovorna feminilnost homoseksualca zrcali v značaju maskulinega omnipotentnega heteroseksualca, ki v zgodbi s svojo (neobvladano) seksualnostjo zakrivi usoden konec nekega dolgoletnega (navideznega) prijateljstva. Kot edini lik brez skrivnosti – oba, tako Vlado kot Drago (Gregor Gruden), svoje bistvene skrivnosti razkrijeta šele proti koncu drame; Drago skoraj do konca molči o pričakovanju otroka, Vlado pa prekriva svoja mnoga razmerja z Dragovimi ženskami, tudi s to, ki pričakuje (njegovega) otroka – prepušča v svoji medvedji moškosti feminilno mehkobo obraznih ekspresij. Samo subtilni obrazni premiki ustnic, obrvi razkrivajo, da v trojčku iz naslova Pes, pizda, peder zastopa slednjega. S posmehljivostjo in obrambno navidezno vzvišenostjo ter cinično distanco, ki mu namuzana sedi na ustnicah samozavestnega televizijskega zvezdnika, in zaradi posedovanja vednosti, ki jo ostala dva lika ne delita, deluje kot katalizator, provokator, ki požene igro do streznitve in ki ob koncu izgubi najmanj.

V Velikem očku Gašperja Tiča se skriva diskrepanca med pričakovano starostjo in velikostjo lika in igralcem, ki jo bo uprizoril. Igralska leta so Tiča izmojstrila v fleksibilen in protejski značaj, ki se lahko pod inovativnim režijskim vodstvom izčisti v suveren in močan nastop Velikega lika. S trzajočimi dlanmi, ki kot atribut trde roke mogočnega pater familias počasi izgubljajo na moči, uhajajo nadzoru, uokviri lik »umirajočega, ki še ne ve, da bo umrl«. Kot, da se bolezen nabira v dlaneh in uhaja ter odteka le v posameznih trzljajih nemirnih rok. Močne roke, ki besnijo, ker edine vedo, da izginjajo skupaj z umirajočim telesom. Skozi jasno in premišljeno dramaturgijo uprizarjanja prezence izgrajuje grozeč, a hkrati prizanesljivo očetovski lik velikega patriarha, ki s smrtjo na svoji rami, a hkrati z neskončno joie de vivre prižene igro do vrhunca – tako v okvirih usode svoje zgodbene pozicije lika, vsebinsko, kot tudi igralsko. V svojem potujitvenem predsmrtnem solo performansu – Presley par excellence – z vztrajanjem v neizprosni ritmiki in stampedu besed na novo ustvarja lik Velikega očka. Razmerje med govorom in telesno dinamiko pri njem ni zgolj tehnično, temveč ga določa notranja napetost igralskega telesa. In ta napetost ima dve napajališči: prva izhaja iz zasnove lika, ki ga uprizarja, torej njegovega družinskega razmerja in bolezni, druga pa iz samega energetskega naboja Gašperja Tiča, ki nikoli ni popolnoma zindividualiziran, saj je v interakciji z na odru vedno prisotnimi igralci, ki kot enoten mehanizem nenehno oživčujejo organe le-tega. To medsebojno oplajanje z energijo pravzaprav elektri celotno predstavo. Ker gledališče ni zgolj individualno početje.